Težko je vodnikom načrtovati pohode v nestalnem in nevihtnem vremenu, ker se morajo prilagajati glede na vremenske razmere, mi pa smo zadovoljni, da lahko hodimo in se družimo. Srečo smo šli iskat proti Savinjski dolini na Mrzlico. Res ni bilo pričakovati v meglenem in mokrem jutru kaj prida sonca in tudi lepih razgledov ne, ker so se podile megle sem in tja.

Med vožnjo proti Preboldu smo pozorno prisluhnili pripovedovanju izvirnih anekdot in  življenjskih zgodb Franca Guzeja, razbojnika Guzaja, saj smo bili nedolgo nazaj v šenturški občini, kjer se je ta ljudski junak veliko zadrževal. Pred 150 leti je namreč zaznamoval te kraje s kozjanskim Robin Hoodom. Bali so se ga bogati, revežem pa je pomagal.

Soparno vreme je po nočnem deževju nekoliko otežilo hojo s Podmeje, pa nič zato, če smo se malo bolj orosili. Hodimo, da se prepotimo, gibanje pa je za naša leta zelo priporočljivo.

Ob pogledu izza ovinka smo se razveselili velikega planinskega doma.

Od tam je le še pet minut do vrha Mrzlice z višino 1122 m. Mrzlica je v verigi Posavcev s Čemšeniško planino, Javorjem, Gozdnikom in Maličem. Vrh z oddajnikom ponuja široke razglede daleč naokoli. Kdor je želel kaj iz kuhinje planinskega doma, je imel na razpolago več vrst jedi, ali pa iz svojega nahrbtnika.

Vračali smo se po isti poti nazaj, ker smo bili že večkrat na Mrzlici, poznamo tudi druge poti, pa še preveč spolzko in blatno bi bilo proti Kalu. Ob povratku je bilo sončno, zato smo se lahko razgledovali proti Savinjski dolini in proti vrhovom nad njo ter na revirje.

Ko smo se vozili proti domu, je tudi deževalo. Trojanski krofi pa nas niso prav nič pritegnili po vseh velikonočnih dobrotah.

Zapisala Ivanka Sluga

Foto: Miklavčič Joža, Sonja Zalar Bizjak