Na prvi pomladni dan smo se Zimzeleni odpravili proti Notranjsko Primorski regiji na naš načrtovani Šilentabor.

V Pivki pri krožišču z vodometom smo si privoščili jutranjo kavico, ki nam je dobro dela. Odpeljali smo se proti vasici Zagorje (pa ne tisto v Zasavju), kjer smo izstopili. Napotili smo se proti vrhu hriba Šilentabor ali »silna utrdba« in vasici z enakim imenom.

Ob prijetnem klepetu smo počasi lezli v hrib, nedaleč stran nas je pozdravljala cerkev sv. Martina, ki je bila zgrajena med 11. In 12. stoletjem. Znana je po svojih portalih. Kmalu smo bili na 751 m visokem Šilentaboru, kjer je nekoč stal mogočen grad, ki je bil zgrajen v 15. stoletju. To je bila na Slovenskem največja protiturška utrdba, ki je imela kar 50 kleti za shrambe in skrivališča za žito.

Grad se je dobro branil pred turškimi vpadi, tudi kmečki puntarji ga niso mogli uničiti, ni pa se mogel ubraniti streli, ki ga je razdejala leta 1700. Dokončno so ga porušili francoski vojaki.

Na ostankih kamnov je danes razgledišče, od koder smo se naužili lepot naše dežele. Ker je bil dan po dežju, smo lahko uživali ob pogledih na vse strani od zasneženih najvišjih vrhov Snežnika do Triglava in kopnih bližnjih hribov.

Tu smo si privoščili tudi malico. Nadaljevali smo okoli hriba proti vasici Narin, kjer nas je počakal avtobus.

Ob poti smo občudovali zaščiteno cvetko, navadni kosmatinec in izvedeli, da pri nas najdemo kar 5 vrst kosmatincev. Tisti, ki je najbolj iskan in najbolj zaščiten, je velikonočnica, ki pa danes raste le še v okolici Boča in Ponikve, kjer jo v času cvetenja čuvajo člani planinskih društev.

Hvala vodniku Frenku, ki je skrbel za varen korak in našemu vozniku Mihi za varno vožnjo. Zadovoljni smo se razšli v pričakovanju naslednjega pohoda, saj nam druženja in hoja veliko pomenita.

Zapisala: Joži Jesenko

Slike: Željko J.