Čeprav so nam vremenoslovci za četrtek, 21. novembra, napovedovali bolj deževno vreme, smo se SVIZCI pogumno in v velikem številu podali na pohod Po logaških poteh. Izstopili smo na avtobusni postaji v Gorenjem Logatcu in se počasi sprehodili po kraju. Izvedeli smo veliko zanimivosti iz zgodovine kraja ter o začetkih in razvoju šolstva v Logatcu.

Logatec je postal mesto 14. januarja 2006. Občinski praznik naša občina praznuje 20. septembra, ko je bilo na ta datum leta 1875 iz Planine v Logatec prestavljeno Okrajno glavarstvo, sodnija in davkarija.

Začetek šolstva na logaškem sega v leto 1814, ko je bila v Cerkovski vasi v Gorenjem Logatcu ustanovljena enorazrednica, ki je delovala v mežnariji. Obiskovali so jo učenci iz Gorenjega in Dolenjega Logatca. Z leti se je obisk pouka zelo povečal, zato je šola postala dvorazrednica. Zaradi prostorske stiske so učenci iz Dolenjega Logatca začeli obiskovati pouk v privatni hiši na Čevicah. Poleg pouka v mežnariji so tudi gorenjelogaški učenci imeli pouk Lenassijevi hiši, zato so kmalu pričeli z gradnjo novih šolskih poslopij. V Dolenjem Logatcu so novo šolo odprli 23. septembra 1883, v Gorenjem Logatcu pa 14. septembra 1884. Šola se je skozi zgodovino razvijala in spreminjala od enorazrednice preko šestrazrednice in osemletke do današnje devetletke. Danes ima Logatec dve osnovni šoli in Vzgojni zavod za fante, ki se je v Logatec preselil iz Bele krajine davnega leta 1953.

Pot nas je vodila skozi Gorenjo vas proti Ravniku, ki je bil naš tokratni cilj. Asfaltirana cesta je prešla v makadam in kmalu smo se pričeli vzpenjati po gozdni poti. Pozdravil nas je prvi dež, da smo odprli dežnike. Pa je kaj hitro tudi pojenjal. Prišli smo do vrha Meževnika in pot nadaljevali po kolovozu med gmajnami. Na Ravniku nas je presenetila kar gosta megla, zato se nismo povzpeli do cerkvice Sv. Barbare, od koder je v lepem vremenu razgled daleč naokoli. Slišali pa smo legendo o sveti Barbari. Ustavili smo se na kmetiji Urbanovc, kjer sta nas gospodinja in gospodar postregla s čajem,  kavo in šilcem krepkega. Okrepčani smo se odpravili nazaj v Logatec. Po lepi, z listjem postlani poti, smo se po gozdu spustili v Cuntovo grapo. Od tu dalje smo hodili samo še po ravnem. Spotoma je pričelo kar močno deževati in z odprtimi dežniki smo se vrnili nazaj v Gorenji Logatec, kjer nas je v gostilni Pod kostanji čakalo kosilo. Tu se je ob klepetu končal naš pohod. Za slovo je posijalo še sonce in zadovoljni smo se vrnili na svoje domove.

Besedilo: Majda Kavčič, Logatec

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak