19. septembra 2013. Ti presneta Kokoš! (Kraševci bi rekli k'kuš), Kako si se nam izmikala, pa si komaj vredna imena hrib, saj dosegaš le 674 m.

Po večkratnem prestavljanju je »kura« le prišla na vrsto. Vremenska napoved je bila končno dovolj obetavna, da so naši predstavniki napovedali ta pohod. Ko pa smo se zbrali na Vrhniki pri avtobusu, nas pogled v nebo ni prav nič pomirjal, a smo zaupali vremenski napovedi, ki je obetala razjasnitev na zahodu Slovenije. Vso pot do vasi Lokev, od koder naj bi jo peš mahnili cilju naproti, je deževalo. Pri Razdrtem se je celo vlila prava ploha. Dobre volje nam dež ni pokvaril –na zahodu se je rahlo svetilo. Bo, kar bo! Vodnica Sonja je imela v mislih že rezervni scenarij, če se dež le ne bi unesel. Pa se je!

V Lokvi smo postali le toliko, da se je večina podprla s kavico. Ker pa se je dež še vedno ponujal, smo si ogledali staro gotsko kapelico ob farni cerkvi in zunanjost obrambnega stolpa še izza turških časov, v katerem je sedaj vojaški muzej.  Dež je ponehal, pa smo jo pod vodstvom Sonje mahnili po markirani poti proti Gradišču.

Med potjo smo se ustavili za kratek počitek in malico ob zanimivem kalu, katerega posebnost je, da ima stalni, čeprav le »mezeč« dotok vode. Pravijo, da je nekoč pritekala topla voda in zato je dobil ime Vroče.

Danes je voda hladna, le mi smo se do tu že segreli, saj se nam je, v naše veselje, ponujalo sonce, ki nas je nato grelo in spremljalo do konca našega pohoda.

Od kala smo se povzpeli do nekdanjega gradišča – viden je še dokaj velik obroč ostankov nekdanjega obrambnega zidu. Zagrizli smo se proti vrhu vzpetine, ki nosi ime Veliko Gradišče, na vrhu ob kamnu smo prebrali, da je ta vrh višji od naše »kure« celo za 67 m. 

Krenili smo proti našemu cilju po prijetni stezi skozi gozdič in se dokaj hitro znašli pred kočo na Kokoši, kjer so nam prijazno postregli z dobro kraško joto in po želji s kavico.

Spočiti, siti in dobre volje smo se spustili po hribu navzdol do mejnega prehoda Lipica. Tu nas je že čakal avtobus. Med potjo je vodnica Sonja staknila nekaj zanimivih kamnov z dobro vidnimi fosilnimi ostanki drobnih lupinic živalic, imenovanih luknjičarke. Šli smo tudi mimo  stolpa, ki so ga do naše osamosvojitve uporabljali obmejni jugoslovanski stražarji.

Razšli smo se dobre volje z željo, da se v oktobru spet zberemo  vsaj v takem številu.

Pa še to: Zjutraj nas je z avtobusom namesto šoferja, čakala prijazna šoferka Katarina. Odlično je obvladala vozilo in nam nudila zelo prijetno vožnjo. Ženske smo bile nanjo kar ponosne. Bravo! 

Besedilo: Irena Velkavrh
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Irena Velkavh