Za pohod na Porezen smo naročili najlepše vreme v tem letu.  Jutro je bilo hladno, a nebo brez oblačka.

Z Vrhnike smo se po Podlipski dolini preko Smrečja in Žirov odpeljali v Poljansko dolino. Že iz Smrečja je bil prelep razgled na Vrhniko, z jutranjo zarjo na vzhodu in  redkimi meglicami na barju. V Trebiji smo se ustavili na kavici.  Pot smo nadaljevali preko Hotavelj, po dolini Kopačnice do smučišča Cerkno in naprej do Davče, od koder smo dobro razpoloženi začeli pohod.

Pot je na začetku potekala po asfaltni cesti, nato gozdni poti in nazadnje po stezi, ki se je vzpenjala po gozdnatem pobočju Porezna. Tu nam je vodnik Milan pokazal mejni kamen, kjer je med prvo in drugo svetovno vojno potekala meja med kraljevino Jugoslavijo in Italijo. Na več mestih so vidne sledi oglarjenja, ki je bilo na Poreznu nekoč močno razvito. Po zaslugi vodnika smo izvedeli veliko zanimivih stvari o preteklosti teh krajev in življenju v njih.

Pri stari pastirski koči smo naredili postanek za malico. Ker je eden od članov pred kratkim praznoval rojstni dan, smo nazdravili in se posladkali z domačimi piškoti. Od tukaj smo imeli lep razgled na Soriško planino, Ratitovec in okoliške kmetije.

Lepo razpoloženi smo se po grebenu odpravili proti vrhu. Že z grebena je bil prekrasen razgled na Škofjeloško, Idrijsko in Cerkljansko hribovje. Ko smo dosegli vrh 1630 metrov visokega Porezna, so vse okoli nas zazvonili zvonovi. Ne nam v čast. Zvonili so poldne. Bili smo enotni, da smo za pohod izbrali najlepši dan.

Na vrhu Porezna stoji spomenik partizanom, ki so padli tik pred koncem vojne. V teh krajih je veliko utrdb  italijanske vojske in celotno območje Porezna in okoliških hribov je prepredeno z bunkerji, kavernami in kasarnami. Dve od nekdanjih italijanskih kasarn so preuredili, eno v lovski, drugo v planinski dom, ki pa je bil že zaprt.

Bilo je sončno in prijetno toplo, zato smo čas izkoristili za malico in počitek ter uživali v razgledu. Pogled je segal vse do Golakov, Snežnika, Posavskega hribovja, Matajurja, italijanskih Dolomitov in seveda Triglava.

Spustili smo se do planinskega doma, po položnejši poti nadaljevali do vznožja Porezna, nato po nam že znani poti do avtobusa. Občudovali smo pisano jesensko naravo, ki ji je dajala poseben čar jerebika s svojimi rdečimi plodovi. Videli smo le še redke cvetice, pašniki na planini pa so samevali, saj so živino že odpeljali v dolino.

Bil je čudovit jesenski dan,  dan za pohajanje po hribih in mi smo dobro izkoristili.

Zapis: Janko in Minka Svetičič

Foto: Andreja Mole