Prvi torek v letu 2015 smo se Sončki podali v Polhograjsko hribovje in sicer  na Koreno in  Kožljek.   Dan je bil lep, sončen, malo mrzel, tako kot se za zimo spodobi.

Že na zbornem mestu pred osnovno šolo na Vrhniki smo si Sončki od srca voščili zdravja in sreče v novem letu.

Nato pa na avtobus. Še preden smo se dobro vsedli, že je bilo treba v Horjulu izstopiti. Brez odlašanja smo se po  položni poti odpravili proti vasi Koreno nad Horjulom. Domačini ji pravijo Korena, pa tudi Karena. Vas je prvič omenjena leta 1455. Razloženo naselje leži na 650 metrih na razglednem slemenu v južnem delu Polhograjskega hribovja med dolinama potoka Male vode na severu in rečice Horjulščice na jugu. Sestavljajo ga zaselki s prastarimi  lepimi imeni Ulaka, Za Brdom, Slevica in Zaklanec. Hodili smo od ene velike kmetije do druge z ličnimi domačijami, ki jih kmetje pridno obnavljajo. Travniki so ograjeni z električnimi pastirji za pašo živine. To nas ni preveč motilo, ker vemo, da daje živinoreja kruh ljudem v tem hribovitem svetu. Nekateri smo prvič videli škotsko višavsko govedo z dolgo dlako, ki se pase vse leto in ne potrebuje hleva. Meso te govedi je v svetovni kuhinji in med gurmani zelo cenjeno, saj ima specifičen okus in nizko stopnjo maščob.

V vasi smo na kratko postali pod lipo ob cerkvici sv. Mohorja in Fortunata s konca 15. stoletja, ki je bila večkrat prezidana.  Pred nami je bil čudovit razgled po Barju, Polhograjskih Dolomitih, zasneženih Julijcih, Karavankah in Kamniško - Savinjskih Alpah. Cerkvica je vidna daleč naokoli. V notranjosti skriva izredno zanimive freske o prepovedanih nedeljskih opravilih, ki jih je umetnik upodobil z motiko, lopato, plugom, plenkačo in drugimi  kmečkimi orodji. Še marsikaj zanimivega je v njej, kar nas vabi, da si enkrat ogledamo še notranjost cerkvice. Opazili smo, da so pred kratkim obnovili zunanjost prezbiterija.

Pot smo nadaljevali proti vasici  s  ponovno lepim prastarim imenom Samotorica. Vas leži na približno enaki višini kot Koreno, večinoma na prisojah pod razglednim vrhom Kožljekom (788 m). Tudi nanj smo se povzpeli. Z njega se nam je odprl lep razgled na Polhograjsko hribovje in na del Kamniško - Savinjskih Alp. Spust v Samotorico je bil kratek. Na severu se svet spušča v dolino potoka Male vode, na jugu pa v dolino potoka Šujice. Jedro vasi, ki je bila prvič omenjena leta 1340,  je okoli renesančne cerkvice sv. Mihaela. Že malo pred dvanajsto smo bili pri kmetiji odprtih vrat »Pr' Hlipč«, ki se ponaša z dvema jabolkoma in jo vodi družina Gerjolj. Gospodarica in gospodar sta nas prijazno sprejela in nam postregla okusno kmečko pojedino.

Pred odhodom domov je Sonja Z. B. predstavila statistično in vremensko sliko minulega leta 2014. Kljub slabemu vremenu smo bili Sončki uspešni, nekateri celo tako, da so prejeli priznanja za udeležbo na vseh pohodih. Vsi pa smo od Sonje R. prejeli vsak fotko s pohoda, ki smo se ga udeležili. Pohvalne geste. Vzdušje je bilo prijetno, polno dobre volje. Lepo je vse skupaj poporal Vojko z nekaj smešnicami. Hvaležni smo našim vodjem skupine, obema Sonjama in njunima soprogoma, ki prostovoljno pripravljajo in izvajajo vse aktivnosti Sončkov že vrsto let. Vendar je pri prostovoljnem delu tako, da to delajo radi, če vidijo naše zadovoljne  obraze. Te pa so vsekakor lahko opazili.

Bilo je kratko, a sladko.

Zapisala:     Cvetka Pavlina Likar

Fotografije: Tatjana Rodošek in Danica Kos