Moj oče je bil velik ljubitelj zelene bratovščine. To je bil njegov največji hobi. Kako z veseljem je odhajal na lov! Ni bilo važno ob kateri uri, samo da je šel. Tudi v zgodnjih jutranjih urah, ko je bila ura 3:00 je že vstal in šel na lov, čakat srnjaka, kajti živali zjutraj pridejo na pašo. Vedel je za vse opazovalnice, kjer so čakali živali. Bil je velik ljubitelj narave in vseh živali.  Zelo je užival v gozdu, sedel je na štoru, imel pa je tudi lovski stolček. Nekaj časa je imel tudi lovsko psičko, ki ga je spremljala, bilo ji je ime Ajda.

Mama je bila velikokrat huda na njega, ker je tako zgodaj hodil na lov in to tudi v mrazu, kajti bil je slabega zdravja in bi se moral bolj paziti prehladov, ker je imel obolele ledvice. Lovski izpit je opravil že leta 1953. Imel je lepe lovske puške, ki jih je kar naprej čistil. K lovski opravi je sodila tudi lepa zelena lovska obleka, ki je bila samo za lovske prireditve.

Ob nedeljah so imeli lovci zbor, zavzeli eno območje, kjer naj bi lovili, imenovali so ga »revir«.  Zjutraj so se postavili v vrsto, prejemali navodila predsednika lovske družine in sledil je tudi pregled orožja, ki je moralo biti brezhibno in čisto. Lovski rog je naznanil začetek lova. Tudi ko so končali, je bil lovski zbor. Pred zborom lovcev so položili vse odvzete živali in jih prešteli ter zapisali. V gobček živali so vtaknili smrekovo vejico. To je bolj veljalo za srnjad, jelene, srnjake. Tisti lovec, ki je ustrelil najlepšo in veliko žival, je bil zelo ponosen in vsi so mu čestitali. Seveda se je druženje nadaljevalo v bližnji gostilni.  S pijačo je častil tisti, ki je imel najlepšo trofejo.

Leta 1960 so lovci LD Vrhnika zgradili lovsko kočo v Jamniku. Koliko veselja so imeli s to gradnjo. Takrat sem bila še otrok in velikokrat sem šla s starši v to lovsko kočo. Bile so razne lovske dogodivščine, dogodivščine »zelene bratovščine«. Najlepše je bilo, ko so bili lovski krsti. Tisti moški ali fant, ki se je vpisal v družino lovcev, je moral najprej opraviti lovski krst in šele nato je postal pravi lovec. To je bil enkraten dogodek. Bila je cela veselica in nekaj žena lovcev, med njimi tudi moja mama in teta, so kuhale srnin golaž, ki je bil odličen. Dobra jedača in  vino je še dvignilo razpoloženje. Ja, res je bilo lepo in zabavno, nepozabno.

Doma smo imeli kar nekaj nagačenih živali, ki so krasile vežo in to je bil očetov ponos.  Za spomin imam še štiri trofeje srnjakovih rogov z napisom, kdaj in kje je bil srnjak odvzet: Korita 27. 8. 1957, Razorska dolina 19. 6. 1963, Storžev hrib 28. 8. 1955 in Strmi potok 1962.

Očetova želja je bila, da bi tudi midva z bratom postala lovca. Ampak midva nisva bila za ubijanje živali. Oče je rekel: »Ko boš  dovolj stara, ti bom kupil hlače »petelinovke« in boš šla z menoj na lov.«

Na žalost oče ni dočakal moje primerne starosti za lov in vsi njegovi upi so zbledeli. Moj oče je umrl mnogo prezgodaj zaradi bolezni, ki mu jo je povzročila druga svetovna vojna. Umrl je leta 1965, v starosti 44 let.

To so lepi spomini iz dogodkov lovske druščine in spomini na mojega očeta, ki je tako užival v Zeleni bratovščini.  Mnogo, mnogo prezgodaj je moral vse zapustiti in oditi.

Fani Šurca