Jeseni 1991 sva z možem začela graditi hišo v Ložanski dolini  na Petkovcu. To je del Zaplane v občini Logatec. Kupila sva zelo lepo parcelo na sončni legi v neokrnjeni  naravi.

Najprej je sledilo zakoličenje parcele, izkop in seveda postavitev temeljev. Ko so bili temelji postavljeni, se je začelo graditi obzidje hiše. Z možem sva bila polna veselja in delovne energije. Ko delaš za sebe, je to nekaj čisto drugega, kot če nekomu samo pomagaš. Imeli smo kar nekaj najetih delavcev, ki so pomagali. Namreč gradili smo sami. Takrat ni bilo tako kot danes, ko celo hišo-objekt postavi gradbeno podjetje. Vse smo morali delati sami s pomočjo prijateljev.

Največ zaslug za pomoč je imel moj stric - tetin mož, ki se je zelo spoznal na gradnjo in je bil zelo priden delavec, ki sem mu še sedaj hvaležna za pomoč, čeprav ni več živ. Njegova slaba lastnost je bila pijača. Pomagala sta mu še dva zidarja. Eden izmed njiju je tudi zelo ljubil pijačo. Ko je prišel zjutraj na delo, je bil pod vplivom alkohola še od prejšnjega dne. Dokler je bilo zidanje pri tleh, je še bilo varno, ko pa so postavili »grušt«, da so lahko delali v višino, je bilo delo za takega opitega delavca rizično.

Bili smo v skrbeh, če se kaj naredi, da bi padel z odra. Seveda slutnja ni bila zaman. Neko dopoldne, ko sem ravno prišla z Vrhnike v Zaplano na parcelo, je ta delavec, imenovala ga bom Jože, padel z odra na tla. Zlomil si je nogo, ki je bila  že poškodovana in je bila še v fazi zdravljenja. Zelo smo se ustrašili.  Kaj sedaj? Jaz sem bila takoj za to, da  pokličemo rešilca, ampak Jože ni dovolil. Začel je vpiti: »Boli, boli, domov me peljite, gate preobleč, gate, gate!!« Dejala sem, da zaradi tega ga ni treba skrbeti, pa tudi ponesrečenca se ne sme premikati, ker mu lahko zelo škoduješ. Ampak on je vztrajal in morali smo ga naložiti v avto in peljati domov. Ne morete si misliti, v kako težkem položaju sem bila; raje bi videla, da  bi se sama ponesrečila. Zelo sem se bala njegove žene, kaj poreče. Res je bila zelo huda in mi dejala: »Zakaj, zakaj ga sploh najemate, ko je kar naprej pijan, pa zaradi noge, ki še ni bila ozdravljena!« Priporočil ga je svak, ker je vedel, da je dober delavec in zidar.

Od doma smo poklicali rešilni avto, ki je hitro prišel. Reševalci so hoteli vedeti kje in kako se je zgodila nesreča. Povedala sem, da je v Zaplani padel z odra. Eden od reševalcev je bil hud, ker smo ga pripeljali dol. Meni je bilo nerodno povedati, da so krive »gate« in sem dejala, da je pač to daleč v Zaplani. Reševalec pa je odvrnil, da oni poznajo vse poti in vasi. Tudi jaz sem ga spremljala v bolnico, nato pa je za nami prišel še Jožetov sin z osebnim avtom. Počutila sem se krivo in tako zelo mi je bilo nerodno pred sinom. Zelo malo je govoril z mano, bil je hud.

V bolnici smo kar dolgo čakali, nato je prišel zdravnik in povedal, da ga bi morali takoj operirati, ampak zaradi alkohola to ni bilo mogoče. Še bolj sem bila prizadeta.

Ti pijančki hočejo kar naprej piti. Če mu nisem natočila  malo sadjevca k pivu, je bilo že narobe. Tak je bil tudi moj stric, in teta je bila velika reva, ker je prihajal  domov pijan. Za delo pa sta bila oba zelo pridna, ampak »alko« jima je prevečkrat stopil v glavo in nesreča je bila tu.

To je zgodba, ki je ne bom pozabila in poduk vsem, ki radi pri opravilih preveč  popijejo.

Fani Šurca