Čudovit je bil tale torek, 8. aprila, ko smo se Vandrovke po dolgem času podale na pohod izven Vrhnike. Težko smo pričakovale izlet s soncem in mnogo  pozitivne energije  v  naš obmorski svet. Naša vodička Vika se je dobro pripravila, ker je vedela, da smo bile v pričakovanju, da kaj novega vidimo in slišimo.

Po dobri uri vožnje smo prispele v Izolo in se v prijetnem lokalu okrepčale z dobro kavico, ki nam je dala moč za pot. Del poti, ki smo jo prehodile že lansko leto,  smo  letos ponovile, vendar je bilo vseeno zanimivo, drugače in prijetno.  Naša pot se je začela z Belvedera nad Izolo po grebenu Roneka do Strunjanskega križa. Od tod  smo imele prelep razgled na  obalo in morje, tja do  lagun na italijanski strani. Tudi skupinska fotografija je  nastala  tu. Vonj po morju in soli  ter  morska sapica so nas navduševali.  Zelenje, cvetoče grmovnice in spomladanske cvetice so romale v moj fotoaparat.

Pot nas je od križa vodila navzdol do Marijine cerkve.  Njena okolica je zelo lepo urejena. Nadaljevale smo do Strunjanskega zaliva in prispele do nekdanje proge Porečanke.

Večina naših pohodnic je prvič videla to progo in predor.  Zelo zanimivo je bilo, ko nam je Vika razložila podrobnosti o tej progi.  Porečanka-Parenzana je bila ozkotirna železnica, pri nas  imenovana Istranka, ki  je potekala od Trsta do  Poreča.  Obratovala  je med letoma 1902 in 1935. Za gospodarstvo je bila izrednega pomena, saj je pripomogla k razvažanju in oskrbovanju s poljščinami  in vinom. Prevažali so tudi sol, istrsko kamenje, les apno itd. Predor  med Strunjanom in Portorožem je dolg  550 m in je najdaljši od devetih tunelov na celotni trasi. Vlak je vozil s hitrostjo 25 km na uro. Sedaj je po stari trasi Porečanke speljana kolesarska pot »Pot zdravja in prijateljstva«, ki povezuje slovensko-italijansko in slovensko-hrvaško mejo.

 Ko smo prehodile tunel, se je pred nami pokazal Portorož in kar hitro smo bile pred Portoroškim avditorijem , kjer se vsako leto odvija festival »Melodije morja in sonca«.

V Izoli nas je čakalo  okusno kosilo, ki smo ga okrepile s kozarčkom refoška  in zadovoljstvo je bilo popolno.  Uživale smo v ne prezahtevni hoji,  v toplem soncu,  v druženju, ob novih spoznanjih, skratka  bilo je lepo in še si želimo takih pohodov.

V imenu Vandrovk se zahvaljujem Viki za strokovno vodenje in potrpežljivost.  Nasvidenje  na naslednjih  druženjih !

Zapisala in foto: Šurca Fani