Pohoda po poteh nekdanje kartuzije Bistra, ki s svojimi 44 kilometri skozi notranjske gozdove in barjansko ravnico po zahtevnosti poseka mnoge slavnejše in razvpitejše planinske transverzale, se tudi letošnjega 27. aprila ni udeležila prav velika množica. Na pot po ozemlju nekdanjega kulturnega in gospodarskega središča pokrajine – kartuzije Bistra se je v pretežno oblačnem jutru podala, lahko bi jim rekli tudi izbrana peščica pogumnih in vztrajnih 21 pešcev in štirih konjenikov, ob spremstvu motorizirane podporne ekipe organizatorja, Dušana Miklošiča iz ŠD Žaba Bistra. Strmemu vzponu na Trebelnik je sledila zložna hoja skozi vasice Zavrh, Pokojišče in Padež, pa ob lenem teku Kožlješke reke z manjšimi spusti/vzponi do notranjskega Kožljeka, kjer je utrujene popotnike že čakalo okrepčilno kosilo na turistični kmetiji pri Žnidarjevih. Sledila je najmanj prijetna etapa poti proti Rakitni skozi Stražišče, Otave, Župeno, Kržišče, Beč in Pikovnik, ki se vije po oz. ob asfaltni regionalni cesti. Pohodniki so si večurni pohod krajšali s klepetom, ogledovanjem naravnih (Kožlješki graben, razgledne točke,…) in kulturnih znamenitosti (cerkve sv. Štefana, sv. Ane, sv. Andreja,…), spet drugi pa z nabiranjem rožic in pobiranjem smeti ob gozdnih poteh (kar za štiri vreče se jih je nabralo).  Po prečkanju najvišje točke med Avšnikom in Novaško goro je čakal le še mukotrpni spust v dolino, ki sicer poteka po prijetnem Rakitniškem polju in se drži starih gozdnih cest, a sklepi tod že tožijo nad prehojenimi kilometri. Ko iz gozdne teme navsezadnje le pokukata Kamnik in Prevalje ter se v daljavi preko Barja že uzre bela bistriška graščina, je cilj skorajda na dlani. Barjanska ravnica kljub nedavnemu deževju ni bila pretirano poplavljena in le v manjšem delu poti skozi znameniti Goriški mah si je pohodnik z nizko obutvijo utegnil nenaročeno napolniti čevelj. Prva skupina je v Bistro prikorakala po enajstih urah hoje, na čelu z absolutnim rekorderjem Bojanom Miklošičem – Bobijem, ki se je (kot pohodnik) udeležil že vseh trinajstih bistriških pohodov. Ko je na cilj priromala še preostala skupina, je seveda sledila malica ter podelitev spominskih medalj. Kljub kaki pretegnjeni mišici, otiščancu ali žulju dobre volje ni manjkalo, prav tako pa tudi ne obljub, da se prihodnje leto spet vidimo.

Damjan Debevec