Pohodniki smo izstopili iz avtobusa v sneg pod skakalnicami v Planici. Z občudovanjem smo strmeli v belo pokrajino in občudovali eleganco velikanke pod  Poncami na desni, levo pa se je bočil  Ciprnik.  

Sneg je  enakomerno škripal pod koraki, ko smo se podali po poti skozi gozd.  V tišini mrzlega jutra smo s pogledi raziskovali okolico in občudovali gore.  Zaposleni z opazovanjem skalnih masivov in  ošiljenih belih vrhov Suhega vrha in Slemenove špice ter grape Grlo, smo naenkrat  prišli do planinskega Doma v Tamarju, ki je vabil, da nas ogreje. A nas je grela čarobna okolica. Kontrast temnih smrek na obrobju jase je dajal okolici nadih pravljičnosti. Ob gozdu je v snegu ždela kapela s prepoznavnimi mozaiki p. Marka Rupnika na pročelju.  Obkroženi smo bili s strmimi stenami Mojstrovk in Ponc,  v ozadju planinskega doma pa se je nekje nad zatrepom doline Tamar visoko v nebo vabljivo smehljal Jalovec.

Pohodniki smo se razkropili naokoli, kakor da  vsak rabi delček prostora v  tem čistem jutru zase in  za svoje neskaljene poglede na okoliške gore. Kmalu so prostor in tišino pred kočo napolnili šolarji s svojim čebljanjem in smehom. Od nekod z desne se je  na kolesu pojavil celo kolesar. Tako kot se je pojavil, je tudi izginil s prizorišča, mi pa smo stopili v gaz za planinskim domom in šli medi smrekami in macesni proti Črni vodi. Med hojo sem s pogledom spremljala umetniško izklesane oblike Jalovca. Oko se ni ločilo od njega tudi še potem, ko smo že gazili sneg pod ostenje Velike in Zadnje Mojstrovke ter občudovali v led ujeto padanje zelenkasto belih Tamarskih slapov.

Vrnili smo se do planinskega doma in se po krajšem postanku napotili proti  izviru Nadiže. Kmalu smo ugotovili, da bo dostopen šele, ko bo skopnel sneg.

Ko smo se vračali v Planico, nas je skozi smreke prijetno grelo opoldansko sonce, ki je  osvetljevalo gore, da so metale svoje stasite sence na dolino Tamar za nami. Med hojo navzdol smo  prehiteli  starejši par, ki sem ga opazila že pred planinskim domom. Zložno sta sedela na klopi  in gledala, lahko bi rekla, da sta pila gore naokoli. Z njunih umirjenih obrazov je seval mir.  Nasmehnila sem se, tudi onadva sta prišla sem  v  želji,  da nahranita tiste skrite kotičke srca, kjer se človeka lahko dotakne le gora.   Obsijana s soncem sta počasi prišla  za nami v Planico, za trenutek postala pod  letalnico,  nato pa tiho odšla do avta in se odpeljala. Za njima smo se odpeljali tudi mi in odnesli s seboj  prečudovit dan, ki nam je bil podarjen v Tamarju.

Zapisala:      Marija Dolinar

Fotografije:  Tatjana Rodošek, Sonja Repnik