Na letošnji predzadnji pohod smo se 8. decembra  odpravili na Primorsko, tako kot so vodniki predvideli v programu pohodov. Vreme je bilo vse prej kot zimsko, saj smo Vrhniko zjutraj zapustili v megli. Udeležba je bila, lahko bi rekli, rekordna, saj je avtobus proti Primorski odpeljal 38 dobro razpoloženih pohodnikov.

Naš cilj tega dne je bil: Štanjel – Rabotnica – Branik. Čez s slano pobeljene travnike na Krasu smo kmalu prispeli do železniške postaje v Štanjelu. Že med vožnjo nam je vodnica Sonja veliko povedala o Štanjelu in več o naši današnji poti. Rekel bi, kdo pa ne pozna Štanjela. Pa vendar moramo priznati, da smo marsikaj o tem slikovitem mestu slišali prvič, predvsem o zaslugah arhitekta Maksa Fabianija, ki je odtisnil pečat temu kraškemu naselju. Po ogledu parne lokomotive iz leta 1943 na železniški postaji, smo krenili do avstro-ogrskega vojaškega pokopališča  iz I. svetovne vojne. Nadalje nas je očarala arhitektura Ferrarijevaga vrta, po sprehajalni poti smo obšli Štanjel, nato pa skozi glavni vhod v obzidju vstopili v mesto.

Po kratkem ogledu mesta in malici iz nahrbtnika, smo »vzeli pot pod noge« in krenili po kolovozih skozi kraške gozdiče in čez širne travnate planjave mimo vasi Lukovec. Skrenili smo s poti in se  povzpeli na 431 m visok vrh Rabotnice, od koder se nam je odprl prekrasen pogled proti Vipavski dolini, Trnovskemu gozdu, pa vse do Kanina in še dlje. Za nas Barjane to ni bil ravno hud vzpon, saj smo v tem letu premagali že mnogo večje strmine. Mimo kmetije Grižnik, kjer nas je gospodar prijazno sprejel, smo se spustili proti Braniku. Spotoma nas je očaral pogled na slikoviti grad Rihemberk, nestrpno pa smo že pričakovali prihod na vinogradniško kmetijo Ličen, kjer nas je gospodar pogostil s pravo primorsko joto s klobaso. Še dobro si nismo obrisali usta po slastni jedi, ko nas je gospodar že povabil v »hram« na degustacijo vina. Po pokušini vina, smo nekaj malega kupili tudi za domov, saj so novoletni prazniki pred vrati. Po 13 kilometrih hoje in po dobri hrani in pijači, smo bili kar veseli avtobusa, ki nam je pripeljal naproti. Poslovili smo se od sončne Primorske in se napotili na, še vedno megleno, Vrhniko.

 Z zadovoljstvom smo na koncu zaključili, da smo preživeli še en lep dan v naravi, v dobri družbi pohodnikov in pod odličnim vodstvom naše vodnice Sonje, ter seveda tudi Frenka, ki je vseskozi pazil, da se v tako veliki skupini kdo ne bi izgubil. Z zadovoljstvom smo si še ogledali plan pohodov za leto 2016, ki nam ga je razdelila naša vestna Metka.

Besedilo: Dragica in Andrej Verbič

Fotografije: Stane Kržmanc, Jana Marušič, Andrej Verbič, Sonja Zalar Bizjak