»Ta pomlad je nagajiva, marsikaj pod snegom skriva…« smo prejšnja leta večkrat peli v naših igralnicah še v mesecu  marcu. Letos je precej drugače. Sedaj bi lahko načela ekološko tematiko o segrevanju ozračja,  pri kateri bi nekateri prikimavali, drugi zagovarjali nasprotna stališča. Glavna tema razprave bi lahko bila spomladanska oskrba čebeljih družin s cvetnim prahom, ker leska in mačice že cvetijo, zunaj je pa še razmeroma hladno. Tu bi se razvnele drugačne strasti….

Spregovorila bom raje o življenju v našem vrtcu. Da, to je boljša zamisel. Skozi postni čas se s spoznavanjem pomembnih ljudi in njihovimi dobrimi deli bližamo veliki noči s povsem življenjskimi stopinjami in razmisleki.

Mati Terezija, Nobelova nagrajenka, ki je skrbela za zavržene in najbolj uboge je dejala, naj vsakdo najde svojo Kalkuto. Tam, kjer živi. Naj živimo preprosto in delimo z drugimi. Delimo, kar imamo. Pospravili smo »aktualne » igrače  in jih nadomestili  z nestrukturiranim materialom. Prvi dan je bilo malce čudno, kasneje so nastajala mesta, obzidja, poti, rakete…

Anton Martin Slomšek je skrbel za lepo slovensko besedo, pisal je pesmi in basni iz katerih se lahko marsikaj naučimo. Skrbel je za šole, ki so bile sicer precej drugačne od današnjih in pouk tudi. Mi pa smo bili prijazno sprejeti na razredni stopnji OŠ Ivana Cankarja. In kar naenkrat nas zelo zanimajo črke!

Dominik Savio je bil zgled poštenega, delavnega in prijaznega fanta. Z vsemi se je rad družil, zgledno opravljal svoje dolžnosti in vse ostalo, kar je bilo koristno zanj in za fante s katerimi je živel pri don Bosku v Turinu. Rad je tudi ministriral. Kakšno je delo ministranta nam je povedal Aljaž Gerbec iz Zabočevega in pokazal ministrantsko obleko. Ministrant mora znati poslušati, si zapomniti, se umiriti, sodelovati, opazovati, paziti na korak in še bi lahko naštevali. Prava služba!

Peter Opeka nas uči toliko stvari, da bi lahko napisali knjigo, ne članek. Slovenec, ponosen Slovenec, ki ohranja slovensko besedo tam daleč na Madagaskarju in živi za druge. Uči nas odprtosti, sodelovanja, nesebičnosti, delitve, medsebojne pomoči in spoštovanja drug drugega. Uči nas vztrajnosti. Samo če bomo vztrajali, trenirali, vadili, raziskovali, bomo zavezali čevlje, obrnili rokave, zložili pulover, varno hodili po pločniku, pozdravljali, ločevali odpadke, krepili mišice….

Papež Frančišek je pa sploh »frajer«. On sploh ni stric v belem tam nekje v nedostopnih višavah. Zelo rad ima otroke. Odločili smo se, da mu bomo napisali pravo pošto. On nas opominja, naj živimo, kot nas je učil Jezus. To nikoli ne zastara in ne bo, dokler bomo na zemlji ljudje.

Starševski dan, ki se bliža, je za vse velik izziv. Pripravljamo darila in večkrat na dan povemo, da mora biti to skrivnost, samo naša skrivnost. Pogovarjamo se, kaj starši za nas dobrega naredijo, za kaj smo jim lahko hvaležni.

Ogledali smo si še predstavo o škratu Loniju in Pomladi in tudi na našem vrtu so se že zbudile marjetice.

Vsem staršem se zahvaljujemo za podporo postne akcije. Bili ste Matere Terezije, Petri in Frančiški. Delili ste in pomagali. Vse smo izročili gospem na Karitas. Prav vi ste  v obilni meri pripomogli, da je Marija v cerkvi, ki jo je izdelala sodelavka Barbara Jurjevčič in oblekla Marica, dobila tudi rožni venec. Vsaka jagoda je pomenila dobroto.

Otroci zelo radi pojejo pesem z refrenom: «Mi otroci tega sveta, misijonarji dobrote, Kristusa, njegove luči bi radi bili, osrečili še druge ljudi.«

Hvala, ker ste lučke dobrote. Naj vaše duše ogreje plamen Vstalega.

Anica Košir Kropivšek