Knjigo so v  četrtek, 15. decembra 2022, predstavili v knjižnici na Vrhniki. Predstavitev je vodila urednica knjige Helena Janežič, o knjigi so govorili urednik zbirke Zapisi iz zdomstva Ivo Jevnikar, avtorica spremne besede dr. Helena Jaklitsch, v pogovoru z urednico pa so sodelovali tudi trije Komotarjevi otroci: Anton, Katarina in Radko.

Knjiga Antona Komotarja je dragoceno pričevanje o preizkušnjah vojne, revolucije in begunstva, ki so prizadele mnoge Slovence v 20. stoletju. Pri svojih 70 in več letih je avtor zelo realno in kritično opisal svoje življenje, življenje sorodnikov in slovenske družbe zlasti pred vojno in med njo.

Njegovi otroci so rokopis zaupali zgodovinarki, knjižničarki in publicistki Heleni Janežič, ki je knjigo uredila, opremila z opombami in osebnim kazalom. Pripoved pomembno dopolnjujejo avtorjevi starejši članki, intervju in pričevanja. Natančen okvir dogajanja med vojno, revolucijo in v begunstvu pa je z esejem Čas negotovosti in čas upanja prispevala zgodovinarka, publicistka in nekdanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch.

Kdo je bil Anton Komotar (Vrhnika, 1912 – Stuttgart, 2007)?

Rodil se je na Vrhniki v družini notarja Antona Komotarja in Katarine, rojene Rabič. V hiši na Novi cesti (še danes »notarjeva hiša« na Tržaški) je imel oče poleg notarske pisarne tudi manjšo kmetijo, nekaj obdelovalne zemlje in hlev z živino. Po vrhniški osnovni šoli je obiskoval prvo državno gimnazijo v Ljubljani. Maturo je zaključil z odliko leta 1931. Nato se je vpisal na pravno fakulteto ljubljanske univerze. Leta 1933 mu je umrl oče, istega leta pa je na vajah mandolinskega orkestra vrhniškega Sokola spoznal svojo bodočo ženo Ančko Domboš, ki ga je zvesto spremlja na skupni življenjski poti. Anton je maja 1941 opravil advokatski izpit, oba z Ančko pa sta bila brez službe. Konec januarja 1942 se jima je rodil prvorojenec Toni.

Pravnik Anton Komotar bi v urejenih razmerah sledil poti svojega očeta, ki je notarsko službo na Vrhniki opravljal 45 let.  Okupacija in revolucija pa sta povsem spremenili njegovo življenje. Zaradi nasilja komunistov je stopil v vaško stražo, pred italijansko aretacijo se je nato umaknil med četnike. Po italijanski kapitulaciji se je znašel v Rimu, kjer je bil v gestapovskem zaporu v ulici Tasso. Nekaj časa je bil pri primorskih domobrancih, ob koncu vojne pa se je umaknil na Koroško in nato v Italijo, kjer je do izselitve v Argentino živel v begunskih taboriščih in v Trstu. Tudi nadaljnja življenjska pot je bila razgibana, saj ga je povedla v Urugvaj, nato v Švico in končno v Nemčijo. Politično je bil dejaven v liberalnem krogu, ki ga je zastopal v Slovenskem narodnem odboru.

Po poročilu, ki ga je za spletno stran Družine napisal Ivo Žajdela, priredil Jože Kurinčič