Območno združenje veteranov vojne za samostojno Slovenijo Vrhnika-Borovnica smo letošnji redni letni zbor veteranov opravili še tik pred razglasitvijo epidemije in tako sprejeli poročila za leto 2019 in načrte za leto 2020. Na njem sprejeti letni načrt aktivnosti bomo ne glede na vpliv epidemije večinoma uresničili. Težiščna naloga sprejetega načrta bo letos proslavitev 30 letnice MSNZ pokrajine Ljubljana okolica v oktobru na Vrhniki. Žal smo se strokovni ekskurziji na Ptuj morali odpovedati. Glavni volilni zbor ZVVS v Lenartu je prestavljen na 27. junij, praznovanje dneva Občine Vrhnika pa v december. Med samo epidemijo corona virusa se je naše članstvo, ki večinoma spada že v bolj ogroženi del prebivalstva, izkazalo skupaj s prebivalstvom in predvsem ostalo doma, upoštevalo navodila pristojnih in tako omejilo širjenje nevarnega virusa. Nekateri posamezni prostovoljci so se vključili v akcijo ZVVS in so ponudili svoje sodelovanje v okviru CZ. Potem, ko je odpadla tudi proslava dneva ZVVS in dneva MSNZ na Vačah, smo prvo našo aktivnost izvedli prav 17. maja, na dan ZVVS, s poklonom pri pomniku MSNZ pri Črnem orlu na Vrhniki, seveda z upoštevanjem še vedno zapovedanih milejših ukrepov. Z zadovoljstvom bomo sodelovali v praznovanju dneva državnosti v obeh občinah in tudi tradicionalni pohod po poti spominov na leto 1991-za memorial Toneta Jesenka bomo izpeljali 4. julija.

V skladu z našo težiščno temo v letu 2020, se v nadaljevanju naš član Janez Čerin spominja presodnih trenutkov pred tridesetimi leti.

Predsedstvo OZVVS Vrhnika - Borovnica   

Janez Čerin, namestnik načelnika MSNZ Vrhnika 1990: »Kot uradni datum prvih idej oziroma zametkov MSNZ velja 17. 5.1990. Okoliščine, ki so privedle do ustanovitve MSNZ so bile v prvi vrsti posledica prvih večstrankarskih volitev po 52 letih v takratni Socialistični republiki Sloveniji, ki so potekale med 8. in 22. aprilom 1990. Preprečljivo so zmagale t.i. »stranke slovenske pomladi« združene v koalicijo DEMOS. To seveda ni bilo po godu zveznim oblastem, še posebej ne vrhu Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) je od republiškega vodstva zahtevalo izredne ukrepe kot posledica razmer v državi. Novoizvoljeno republiško vodstvo je tako zahtevo odločno zavrnilo. Konec aprila 1990 je bila v Beogradu seja vojnega sveta SFRJ, kjer je bila sprejeta odločitev, da se teritorialna obramba v Sloveniji in nekaterih drugih republikah takratne skupne države, razoroži. V prvi polovici meseca maja 1990 je Republiški štab za TO (RŠTO) pod vodstvom generalpodpolkovnika Ivana Hočevarja izdal ukaz o premestitvi orožja TO iz obstoječih skladišč v skladišča JLA. Slovenska teritorialna obramba je do takrat hranila orožje in strelivo izven objektov JLA, razen minsko eksplozivnih sredstev. Ukaz o premestitvi orožja, streliva in MES pa je podpisal takratni načelnik Republiškega štaba TO generalmajor Drago Ožbolt. Naj spomnim, poglavitni razlog za nastanek oziroma organiziranje MSNZ je bila premestitev, dejansko pa odvzem orožja (TO) Republike Slovenije.

V tistem obdobju sem bil pripadnik stalne (profesionalne) sestave na Občinskem štabu TO Vrhnika, in sicer pomočnik komandanta OŠTO za operativno učne zadeve. Spominjam se, da je moral takratni komandant OŠTO Jože Molk na nujni sestanek v Ljubljano na RŠTO. Naslednjega dne zjutraj je k sebi v pisarno poklical mene, referenta za materialno tehnična sredstva na OŠTO Vinka Kuclerja in tajnico Lili Ješelnik ter nas seznanil z ukazom o premestitvi orožja OŠTO Vrhnika v skladišče JLA Roje v Ljubljani. Po sestanku smo pričeli z realizacijo ukaza. Ob tem so se mi v glavi porajala razna vprašanja, ali gre res za premeščanje orožja, kot so nam nadrejeni v Pokrajinskem štabu TO Ljubljana-okolica (PŠTO) zatrjevali, izključno zaradi zagotovitve večje varnosti in fizičnega varovanja ali gre za razorožitev TO Slovenije. Že pred tem, mislim, da v letu 1988 ali 1989 je zvezni sekretariat za ljudsko

obrambo SFRJ izdal tako imenovano »Zeleno knjigo«, ki govori o drugačni vlogi in uporabi enot TO, bolj v smislu sanacije potencialnega bojišča kot pa o bojnem delovanju na začasno zasedenem ozemlju, predvsem pa naj bi bila TO bolj podrejena JLA. Skratka, bil sem zelo presenečen predvsem pa razočaran in jezen. Spomnim se, da sem takrat dejal Jožetu Molku, da ne mislim dvigniti niti enega zaboja z orožjem. Odgovoril je, da mi ni potrebno nalagati zabojev, bom pa oborožen spremljal premestitev, da bomo vedeli, kje se bo orožje nahajalo.

Proti konci meseca julija 1990 sem bil na obisku v Kočevju pri Tonetu Krkoviču, takratnemu načelniku Oddelka za obrambo občine Kočevje, ki sem ga spoznal že pred časom preko bivšega načelnika Oddelka za obrambo Vrhnika Jožeta Prvinška. Namen obiska je bil prevzem nove prototipne maskirne uniforme, ki so jo razvili v podjetju Oprema Kočevje. Najin pogovor pa se je dotikal političnih in varnostnih razmer v Sloveniji in vlogi TO, ki je bila takrat že v veliki meri razorožena. Predvsem ga je zanimalo kaj osebno mislim o razmerah v Sloveniji in kakšne so razmere na Vrhniki, glede na dejstvo da je tam stacionirana 1. Oklepna brigada JLA takrat najmočnejša enota JLA v Sloveniji. Oba sva se strinjala, da moramo Slovenci razmišljati o oblikovanju lastnih obrambnih in varnostnih sil. V tednih, ki so sledili, sva bila vsaj enkrat tedensko v telefonskih kontaktih. Tako me je proti koncu meseca avgusta seznanil z Elom Rijavcem, ki je bil takrat že načelnik MSNZ pokrajine Ljubljana- okolica kamor je spadala tudi občina Vrhnika v takratnih občinskih meja. Z Elom sva se sestala nekaj dni kasneje, kjer mi je podrobneje predstavil projekt MSNZ, ter dal nekaj konkretnih nalog predvsem s kadrovskega področja, kajti potrebno je bilo pridobiti zanesljive ljudi na bazi medsebojnega zaupanja in za vključitev v projekt MSNZ. Kot posledica je Elo Rijavec sklical sestanek na njegovem domu 31.8.1990, kamor sta bila povabljena takratni komandant OŠTO Vrhnika Jože Molk in načelnik Oddelka za obrambo Vrhnika Tone Jesenko. Sestanka se je udeležil tudi Ivan Hvala takrat namestnik komandirja policijske postaje Vrhnika in koordinator MSNZ med policijo in TO ter Oddelkom za obrambo občine Vrhnika. Seznanili smo se z nadaljnjimi nalogami, postopki ter načinom dela. Obenem pa je Elo postavil tudi vodstvo MSNZ Vrhnika, in sicer:

Jože Prvinšek – načelnik MSNZ Vrhnika

Janez Čerin - namestnik načelnika MSNZ

Jože Molk – pomočnik načelnika

Tone Jesenko- pomočnik načelnika

Ivan Hvala – kontaktna oseba s strani policije Vrhnika

Glede na obseg nalog in samega poslanstva MSNZ sta bila v ekipo vključena še Vinko Kucler referent za MTS pri OŠTO Vrhnika in Karli Nikolavčič referent za organizacijsko mobilizacijske zadeve na oddelku za obrambo Vrhnika. Poleg navedenih sta bila vključena še lastnika objektov kjer smo formirali tajna skladišča Jože Šušteršič-Stebel z Vrhnike in Franjo Suhadolnik z Dola pri Borovnici. Ob tem moram poudariti, da se je vsak od nas prostovoljno odločil za sodelovanje v projektu ter se zavezal strogi konspiraciji. Tudi naši najožji družinski člani niso smeli vedeti ničesar v tej zvezi. Za vse orožje s katerim smo razpolagali je bilo potrebno izdelati načrt razdelitve glede na kadrovske formacije enot. Na novo je bilo potrebno izdelati formacije glede na število orožja, minsko eksplozivnih sredstev in drugih MTS.

Vse aktivnosti so potekale v strogi tajnosti in vse pomembnejše sestanke smo izvajali izven mirnodobnega sedeža OŠTO ali občinske izpostave za obrambo. Konspiracija je bila na prvem mestu in skrb za varnost lokacij kjer sta bila tajna skladišča orožja. Glede na močno prisotnost enot JLA na Vrhniki je bila varnost na prvem mestu.

V mesecu oktobru, natančneje 4.10.1990 je načelnik MSNZ Republike Slovenije Tone Krkovič predal naloge MSNZ novemu načelniku RŠTO Janezu Slaparju in novi TO in s tem nadaljevanje izvajanja aktivnosti, ki so do tedaj potekale pod okriljem MSNZ. S tem je bil projekt MSNZ formalno zaključen, ni pa bilo zaključeno naše poslanstvo.

Ko se po 30. letih ozrem nazaj v leto 1990 začutim nekakšno nostalgijo po tistem obdobju. Medsebojno zaupanje med vsemi, ki smo bili vključeni v projekt MSNZ je bilo popolno. Vse naloge smo opravljali z entuzijazmom in predanostjo, zavedali smo se, da gradimo novo bodočo Slovensko vojsko. Nismo se preštevali na leve in desne. Bili smo res pravi »bratje po orožju«. Osebno sem ponosen, da sem lahko sodeloval in to si upam deliti tudi z mojimi brati po orožju – MSNZ-jevci, v tem z vidika slovenske nacionalne zgodovine, enkratnem projektu pod imenom Manevrska struktura narodne zaščite, »ki je slovenskemu narodu z orožjem pomagala izbojevati njegovo demokratično odločitev za samostojno Republiko Slovenijo.«

Na zadnji seji SO Vrhnika, dne 11.2.1993, sta takratni predsednik občine Vrhnika gospod Vinko Tomšič in načelnik MSNZ Vrhnika Jože Prvinšek pripadnikom MSNZ Vrhnika podelila znake MSNZ. Od leve proti desni stojijo Tone Jesenko, Vinko Kucler, Jože Molk, Franjo Suhadolnik, Karli Nikolavčič, Jože Šušteršič, v prvi vrsti Janez Čerin, Jože Prvinšek in Elo Rijavec, manjka Ivan Hvala.«