Tatjana Oblak Milčinski, vodja Cankarjevega doma in lanska koordinatorka projekta Cankarjevo leto, upa, da se bo niz dogodkov v okviru kulturnega »bedenja«, ki so ga poimenovali »Povsod je luč«, prijel in da bo z leti prerasel v še kaj večjega. »Ivan Cankar je bil naš rojak in največji slovenski pisatelj, zato si zasluži, da počastimo njegovo ime.« Res pa je, kot je bilo slišati v Cankarjevi spominski hiši, da je še vedno ljudem nekako bolj pri srcu njegov rojstni dan, 10. maja, kot pa datum smrti – vsaj tako bi lahko sodili iz številčnosti obiska njegove spominske hiše, ki jo maja obišče neprimerno več ljudi kot 11. decembra. No, mogoče pa je razlog tudi v letnem času…

Luč je najprej vzplamtela v Osnovni šoli Antona Martina Slomška, kjer so šestošolci, sedmošolci in osmošolci v okviru interesnih dejavnosti in pod mentorstvom Ranke Keser, pripravili deklamacijo in dramatizacijo odlomkov iz Cankarjevih del. Učenci in učenke so se zelo potrudili, zato je prav, da jih tudi omenimo: Grega Krašna, Hana Gabrovšek, Neža Primc, Tom Sabadin, Nia Bajrektarević, Žan Frank, Pia Govekar, Lučka Patačko Koderman in Janez Sukič. 
Istočasno kot je steklo dogajanje v Slomškovi šoli, se je zaslišal tudi glas radijske igre Petra Kolška »Draga Franja, Pavla, Anica, Albina, Štefka, Mici in Milena«, ki jo je v Cankarjevem domu predvajal RTVSLO, 3. program – Ars. Radijska igra temelji na Cankarjevih ljubezenskih pismih, režiral pa jo je vrhniški rojak Jože Valentič. Literarni večer se je sklenil s pogovorom med voditeljico Vilmo Štritof in gostom specialistom psihiatrom Matjažem Lunačkom, ki je odkrival tančice Cankarjevega ljubezenskega življenja. Po njegovem je pisatelj gojil močno idealizirano podobo žensk, bil zelo »oralno fokusiran«, značajsko zelo nihal, po očetu pa naj bi »podedoval« nestanovitnost. 
Drugi dan »bedenja« so program ob 11. uri in 12 minut (ponovno simbolika Cankarjevega datuma smrti) začeli osnovnošolci OŠ Ivana Cankarja, ki so na šolskem dvorišču pred pisateljevim kipom (Bronast doprsni kip pisatelja Ivana Cankarja (1876-1918) na podstavku iz belega kamna, postavljen na okroglo ploščad, tlakovano z granitnimi kockami. Kip je bil odkrit 1998 in je delo kiparja Janeza Pirnata.) brali pisateljeva dela. Z branim odlomkom se jim je pridružil tudi župan Daniel Cukjati. Sredi dneva se je dogajanje preselilo pred spomenik Ivana Cankarja sredi mesta, kjer so dela brali bralci Turističnega društva Blagajana Vrhnika in Cankarjeve knjižnice Vrhnika. Še enkrat se je bralo popoldne v Cankarjevi hiši, ki je ta dan na stežaj odprla svoja vrata, a kot že rečeno uvodoma, ni požela takega zanimanja, kot ga običajno na datum pisateljevega rojstva. Branim besedam se je pridružila še melodija kitar izpod prstov zasedbe Hic et Nunc. Sočasno je v Cankarjevi knjižnici potekalo še ura pravljic. 
Kulturno »bedenje« se je zaključilo z večernim koncertom Glasbene šole Vrhnika, kjer so učenke in učenci ter njihovi mentorji še enkrat dokazali svojo izvrstnost. Harmonikarski orkester pod vodstvom Mihe Plavčaka, simfonični pod taktirko Nastje Cajhen Rode in pihalni orkester z Metko Pupis na čelu niso pustili občinstva ravnodušnega. Dolge aplavze so prejeli tudi solisti: Eva Mivšek na violončelu, Petra Nagode in Jon Galonja kot vokalista ter Nace Rožmanc na klarinetu. Nepozaben večer, ki bi mu zagotovo želel prisostvovati tudi vrhniški pisatelj. 

Cankar, o vzroku smrti katerega je veliko debate, na to temo je bilo nekaj črnila prelitega tudi v Našem časopisu, je bil pokopan 13. decembra. Slovesen pogreb ni zaostajal za pogrebi državnikov, plačala ga je tedanja vlada. Nad pogrebnim sprevodom je krožilo letalo vojnega letalstva s črno zastavo, ki je pozneje odvrglo venec na njegov grob. Sprva je bil pokopan v družinsko grobnico Rohrmannovih (želja njegove neveste Milene Rohrmann), nato pa so ga leta 1923 skupaj s posmrtnimi ostanki Ketteja in Murna prenesli v grobnico, ki je hkrati tudi spomenik slovenske moderne.  

Za Cankarjem naj ne bi ostalo skoraj nič materialnega, razen njegovih številnih rokopisov, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica. Večino tega, kar je Cankar imel, je razdal. Tudi predmeti z Rožnika so bili odtujeni neznano kam. Vse to je bržkone posledica dejstva, da je Cankar umrl ob koncu prve svetovne vojne, ko ni bilo ne sredstev ne energije za odločnejše ukrepanje pri zavarovanju njegove materialne dediščine.

 

Gašper Tominc, foto: Gašper Tominc