Gre za posnemanje običaja iz Cankarjevih časov, ko so na ta dan zaključili šolo, učenci pa so po maši prejeli še pest češenj in štrukelj. Marija Iskrenovič, nekdanja direktorica vrhniške knjižnice in velika poznavalka Cankarja, je pred dobrima dvema desetletjema odkrila lokacijo »našega laza«, kot ga je naš največji pisatelj opisal v istoimenski črtici. Leta 1993 je bila na njeno pobudo prva prireditev, tedaj še skromno obiskana, danes pa je to ena najbolje obiskanih kulturnih prireditev na prostem. V dobrih dveh desetletjih se je zvrstilo ogromno gostov, letos je imela »glavno besedo« ravno Iskrenovičeva, ki je orisala življenje Ivana Cankarja. Njeno tekoče pripovedovanje, sem ter tja začinjeno s kakšno trivialno zgodbico in citati pisateljevih del, je še enkrat potrdilo, da je izjemna poznavalka, ki bi ji težko našli par. Tisti, ki so ji ta večer prisluhnili, vedo o čem je govora.

Sicer pa sta zbrane pozdravila tudi Sonja Žakelj, v. d. direktorice Cankarjeve knjižnice Vrhnika, ki je letos ob svojem jubileju prejela srebrno občinsko priznanje in pa župan Stojan Jakin, kateremu po njegovih besedah takšen kulturni program, kot ga ima Vrhnika, zavida župan pobratene občine Gonars. Kulturni program prireditve so obarvali mešani cerkveni pevski zbor iz Bevk in pa Mešani pevski zbor Ivana Cankarja.

Uradni del je bil sklenjen s škrniclji rdečih češenj in potičk (štrukeljcev), ki so poskrbeli, da so se obiskovalci zadržali v lazu še nekaj časa. Zagotovo so ga zapuščali v lepem spominu, podobno kot se je Cankarjeva mati pred smrtjo z nostalgijo spominjala omenjenega laza, ki ga je tako imela rada.

Gašper Tominc