Tako novinarji kot različni protagonisti poudarjajo, češ da je projekt Doživljajskega razstavišča dobil UNESCOV znak seznam najboljših praks za podvodno arheologijo. Naj na tem mestu javnost seznanimo, da je UNESCOV znak najboljših praks za podvodno kulturno dediščino prejel Projekt Ljubljanica zaradi: »celovitosti projekta, ki je vključeval zaščitne podvodne raziskave, konservacijo in prezentacijo deblaka iz drugega stoletja pr. n. št., sanacijo rečnih brežin, monitoringe, analize in dokumentiranje rečnega dna in depozitorija za moker les ter vzpostavitev razstavišča Moja Ljubljanica na Vrhniki.« Jasno je, da je bil namen vzpostavitve razstavišča Moja Ljubljanica prezentacija deblaka! Ki ga še vedno ni. Je za to kriva občina?! Poglejmo dejstva. V gradivu za 9. redno sejo Občinskega sveta februarja 2016 je pojasnilo Zavoda za varstvo kulturne dediščine o razlogih za predviden podaljšan konzervatorski poseg na deblaku iz reke Ljubljanice. Jasno je navedeno, da je bilo dogovorjeno, da bo konservatorski in restavratorski poseg izveden do konca trajanja projekta Doživljajsko razstavišče Ljubljanica. Kar se ni zgodilo! Ključni argument za vzpostavitev razstavišča je bilo ravno to – predstaviti konzerviran deblak javnosti. To je navedeno tudi v prispevku na rtvslo.si z naslovom Dvignili še zadnji del deblaka, ki pa je skrival izjemno najdbo (objavljeno 20. 7. 2015), in sicer: »Prihodnje leto bodo deblak prestavili na njegovo končno lokacijo – v Doživljajsko razstavišče na Vrhniki, kjer ga bodo razstavili ob nekaj drugih predmetih, najdenih v Ljubljanici. Deblak bo osrednji med njimi in se bo še nadaljnjih nekaj let konzerviral.« Javnost – vključno z občinskim svetom, ki je potrdil projekt –, je bila več kot očitno zavedena, saj se je ves čas predstavljalo, da bo ob odprtju razstavišča v njem njegov osrednji predmet deblak. In da bo razstavljen »ob nekaj drugih predmetih«. Očitno bolj marginalnih predmetih.

A že pet mesecev kasneje lahko v prispevku »Deblak je na suhem. V pripravah novo razstavišče na Vrhniki.«, ki je bil objavljen na rtvslo.si 3. 12. 2015 preberemo: »V Restavratorskem centru domnevajo, da bo za končanje konzervatorskega posega potrebnih skoraj pet let.« Takrat se je torej že vedelo, da bodo deblak konzervirali po melaminski metodi, saj je v prispevku zapisano: »Deblak bodo konzervirali z melaminsko metodo, s katero je zaščiteno tudi barjansko kolo.« Točno se je vedelo, kako debel je deblak in vedelo se je dejstvo, ki je bilo od istih strokovnjakov kot leta 2015 navedeno v enem izmed prispevku meseca avgusta letos: »Ocenjujem, da bo celotno sušenje trajalo od 6 do 8 let, lahko še kakšno leto več, ker so nekateri deli deblaka precej debeli, tudi do 20 cm. Vemo pa, da se okvirno suši 1 do 2 cm na leto.« Če so torej najdebelejši deli debeli 20 cm in če se suši po najbolj optimistični napovedi 2 cm na leto, potem bo celotno sušenje trajalo še najmanj deset let in ne šest do osem let. Lahko pa bo, po najbolj pesimistični možnosti, trajalo celo dvajset let! Vse to se je vedelo že v začetku decembra 2015. Zato je še toliko bolj v tem času nerazumljiva izjava g. Stojana Jakina za medije, saj je na osmi redni seji 10. 12. 2015 javno povedal: »Mi imamo zavezo v pogodbi, da je do konca prihodnjega leta deblak tukaj, če ne bi bil deblak tukaj, potem se lahko zgodi, da moramo sredstva vračati. Zato sva se danes dogovarjala in bomo preko Ministrstva zahtevali, da ta deblak pride na Vrhniko ne glede na to, ali je restavriran dokončno ali ne. Namreč, spomnimo se, najstarejše kolo, ko so ga našli na Verdu, so ga celo v Nemčijo vozili restavrirat. Torej, če se te stvari lahko restavrirajo tukaj ali drugje, bomo zahtevali, naj se ta deblak nahaja na Vrhniki, se na Vrhniki restavrira, saj bo to še bolj zanimivo za obiskovalce, ko bodo videli, kako se to dela. Res je, restavratorstvo traja, sami ne vejo, ali pa ne znajo še vseh postopkov, se učijo, ne vem, ne poznam teh zadev. Vendar deblak bo na Vrhniko prišel.« To je bilo tri leta pred koncem mandata in do konca mandata deblak na Vrhniko ni prišel. Kar je glede na navedbe strokovnjakov logično. Še več. Glede na to, da je deblak v foliji in ga ni mogoče videti, tudi še nekaj let ne bo prišel v razstavišče. Nazadnje se bodo uresničile besede svetnika g. Janeza Kiklja, ki je na 11. redni seji Občinskega sveta 26. 5. 2016 dejal, da lahko deblak »obnavljajo dvajset let samo zato, da bodo nagajali.« Navajanje, da zaprtje razstave pomeni izgubo zaupanja domače in svetovne strokovne javnosti, je ob vsem navedenem, milo rečeno, smešno. Glede na vsa zagotovila strokovne javnosti, da bo vsaj do leta 2020 deblak na Vrhniki, je prišlo kvečjemu do ravno obratnega pojava – izgube zaupanja vrhniške javnosti do ocen strokovnjakov.

Bistvo postavitve razstavišča je bil torej deblak. Kajti drugih pomembnejših artefaktov, kot sta kolo in ost, razen v začetku, ob odprtju, vseh pet let ni bilo na Vrhniki. Pa so imeli avtorji različnih pisem bralcev vseh pet let »škarje in platno« v svojih rokah, da bi to dosegli. Saj so ali vodili projekt ali bili njegovi upravljavci. Zato ne čudi zapis g. Vida Draščka v Pismih bralcev v Dnevniku, ko navaja ugotovitve Nadzornega odbora Občine Vrhnika:

»obstaja utemeljena domneva, da so projekti vodeni s strani Občine Vrhnika:

– stihijski in ne sledijo splošni strategiji razvoja občine,

–  predragi, neučinkoviti in negospodarni zaradi prevelikega vpliva zunanjih načrtovalcev, neizvajanja analize  učinkovitosti in neupoštevanja stroškov skozi celotno življenjsko dobo,

– presegajo načrtovane finančne in časovne okvirje zaradi nesledenja strokovnim metodologijam,

– odpirajo možnosti netransparentnosti zaradi pomanjkanja vključevanja strokovne javnosti in nadzora nad projekti.«

Čeprav je bil obisk porazen, da deblaka ni in ga še dolgo ne bo, da je občina kot nosilec projekta v skladu s sporazumom celotno obdobje izpolnjevala vse svoje obveznosti za delovanje razstavišča, smo verjeli v projekt. Tako je bil npr. prispevek občine za delovanje razstavišča v letu 2019 (80.000 evrov) skoraj štirikratnik vsote, ki je bila za delovanje predvidena v investicijskem programu razstavišča. Prihodki iz dejavnosti razstavišča pa so v istem letu znašali 16.089,89 evra, kar je petkrat manj od prihodkov, predvidenih v investicijskem programu, ki je bil osnova za odločitev o investiciji. In čeprav se je število obiskovalcev vztrajno manjšalo (v letu 2020 je bilo npr. 1.556 obiskovalcev, od tega 543 brezplačno; julija 2022 je razstavišče obiskalo 12 (dvanajst) obiskovalcev, avgusta pa 26) je župan še 23. 3. 2021 poslal dopis, v katerem je navedel: »Želimo si, da razstavljena zbirka ostane, zato bodo zagotovljeni ustrezni pogoji za razstavljanje in vam zbirke ne bo treba prestavljati v drugo okolje.« Skratka, tako župan kot občinska uprava sta si ves čas prizadevala, da bi zbirka ostala. Razumljivo je, da zbirka brez deblaka nima dodane vrednosti. Kot je razumljivo, da morajo artefakti v strokovno valorizacijo in preventivno konzervacijo, kot so nas z MGML obvestili 19. 9. 2022. Zato razumemo stališče muzeja, da ima vsaka razstava svojo življenjsko dobo.

Ob tem javnost obveščamo, da je v obvestilu z MGML tudi navedeno, da se »ponuja tudi priložnost za pripravo novega razstavnega projekta. Odpira se možnost za ustrezno nadgradnjo vsebine in postavitev nove strukture upravljanja. Pobuda s strani lokalne skupnosti oziroma Občine Vrhnika je dobrodošla in nujno potrebna za uspešno popularizacijo dediščine v tem okolju. MGML bo v sklopu javne službe in v skladu s svojim poslanstvom tudi v tem primeru nudil vso podporo in strokovno pomoč.«

Izkazalo se je, da so manevri tistih, ki so upravljali in vodili projekt, z močno podporo medijev, namenjeni predvsem zavajanju javnosti in, če uporabimo identičen izraz, »politični šentflorjanskosti«.

Kajti občina si je ves čas prizadevala ravno za to – da bi presegli politične ambicije in našli najboljšo rešitev za vse vpletene in da bi muzej res zaživel ter privabil obiskovalce. Tudi na primopredaji smo imeli z direktorjem MGML konstruktivne pogovore o nadaljnjem sodelovanju in iskali idejne koncepte, ki bi bili najustreznejši. Občina Vrhnika nikoli ni in ne bo zapirala vrat. Tudi MGML je pustil odprta vrata za nadaljnje sodelovanje.  

Verjamemo, da bomo v sodelovanju tudi z MGML ustvarili izboljšano razstavo, predvsem pa tako, ki bo bolj živela s krajem, ki bo znala sodelovati z društvi, drugimi deležniki v turizmu, pritegniti občane in druge obiskovalce regije. Da bomo vsi skupaj postavili našo razstavo, ki bo v koraku s časom in na katero bomo lahko vsi ponosni ter bo resnično privabila obiskovalce in ne bo sama sebi namen. Dokler ne bo prišel v razstavišče deblak, bomo morali najti koncept, ki bo sodoben, prijazen za otroke in družine ter povezoval tudi deležnike v okolici. Imamo izjemen potencial, ki bo s pravim pristopom lahko resnično zaživel in bo vabil tako domačine od blizu in daleč kot tuje goste. Prepričani smo, da nam bo s skupnimi močmi uspelo.

Občina Vrhnika