Razstava v Cankarjevem domu je pritegnila veliko pozornosti, predvsem domačinov. Kulturni program, ki so ga oblikovali domačini (otroška folklorna skupina in starejši) je zato potekal kar v veliki dvorani, kjer je zaradi izjemnega interesa zmanjkalo prostih sedežev. Z video projekcijo Joži Krvine so predstavili stare fotografije, delo Eme Goričan, za govornico pa sta stopili tudi avtorici in povabljeni gostje.
Izhodišče za razstavo je bilo leto 1824, ko je bilo v vasi 65 hiš, zgodovino le teh pa so s pomočjo oblikovalke Milene Oblak Erznožnik prenesli na panoje, ki so si jih obiskovalci lahko ogledali po končanem kulturnem programu v mali dvorani. Z raziskovanjem preteklosti se je zadnji dve leti intenzivneje ukvarjala domačinka Ema Goričan, ki je, kot je dejala, zbrala ogromno gradiva, pa ne samo o zgodovini gospodarjev, objektov, marveč o samem življenju na vasi. To so podatki, ki bi jim bili, če ne bi bili zapisani, šteti dnevi. Na srečo so se znašli v več fasciklih Goričanove, katere je bilo potrebno močno prerešetati, torej količinsko zmanjšati, in pripraviti za razstavo. V tej fazi je strokovno delo opravila zgodovinarka Polona Zalokar, ki je dejala, da ji je žal, da ni mogoče objaviti vseh zanimivih zgodb, a tako pač je. Jani Krvina, predsednik Krajevne skupnosti, zato ni mogel mimo pripombe, da bi bilo potrebno razmisliti kar o morebitnem izidu knjige. Goričanova pravi, da je to res njena tiha želja, a da bi bilo potrebno vložiti še veliko truda, trenutno pa si predvsem želi nekoliko odpočiti od napornih dveh let raziskovanja.
V zahvalo krajanom, lastnikom 65 hiš, za sodelovanje pri zbiranju gradiva, se je KS oddolžila s koledarjem za leto 2014, z motivi starih družinskih fotografij, ki jih je zbrala in pripravila Ema Goričan. Ostali ga lahko tudi naročijo.
In kaj smo obiskovalci izvedeli o Stari Vrhniki? Kot drugje, so se tudi tu v preteklosti (do druge svetovne vojne) večinoma ukvarjali s kmečkim delom, dodaten kruh pa so si nekateri služili s furmanstvom, tesarstvom, kovaštvom, čevljarstvom in drugimi obrtniškimi deli. Baje naj bi bilo v vasi toliko težkih vozov za furmanske potrebe, da so vasi govorili kar Mali Pariz (težke vozove z okovanimi širokimi platišči so imenovali parizarji). Druga razlaga pa je ta, da so se dekleta in žene tako lepo napravljale – kot Parižanke.
Vas je izkusila na svoji koži pomembnejše svetovne zgodovinske premike: francosko zasedbo v času Ilirskih provinc, dolgoletno vojaško obveznost, konec fevdalnega reda, obubožanje in izseljevanje prebivalstva, dve svetovni vojni in osamosvojitev Slovenije. Številni Starovrhničani so ime rodne vasi ponesli daleč okoli: nekateri so se proslavili na slovenski zemlji, drugi pa onkraj meja domovine.

Čeprav je Goričanova delala na razstavi intenzivneje zadnji dve leti, pa tančico skrivnosti domačega skraja odkriva že vsaj petnajst let. Najprej je raziskovala rodovnike (je članica slovenskega rodoslovnega društva, njegov predsednik Peter Hawlina pa je na prireditvi tudi pozdravil navzoče), a so jo zgodbe ljudi tako močno pritegnile, da je začela raziskovati vse o zgodovini domačega kraja. Pogosto jo boste lahko videli na domačih prireditvah s kamero v roki, ki jih beleži tako za Kulturno društvo Stara Vrhnika, lastno kroniko kot za naše zanamce.
Naj prispevek zaključimo s polžem – tistim polžem, ki je tako značilen za Staro Vrhniko. Od kje in kdaj se je pojavil, se ne ve, razlago zanj je želela podati Marija Oblak Čarni, predsednica vrhniškega muzejskega društva. Dejala je, da lahko polža razumemo kot »hiti počasi« ali pa »ne prenagli se«. To ima lahko hudomušen pomen, lahko pa tudi opozarja na preudarnost. Kakorkoli, najbolj preudarno boste ravnali, če boste obiskali razstavo. Odprta je do 8. decembra.

Gašper Tominc