V starih časih je na vasi veljalo, da je bil ob cvetni nedelji tisti z največjo butaro tudi najbolj  spoštovan in občudovan, butara pa je poleg svoje dolžine morala vsebovati tudi sedem različnih lesov, pa tudi pomaranče so morale biti privezane na njej, če si je izdelovalec le lahko privoščil njihov nakup. Že kar nekaj let smo Starovrhniški pritrkovalci to čast prepustili komu drugemu, letos pa smo se odločili, da je vrsta spet na nas in tako pljunili v roke. Najpomembnejša sestavina vsake butare je bršljan, po katerega smo se, že tradicionalno, odpeljali na Primorsko, saj je tam (po legendi, ki kroži med izdelovalci) bolj zelen ima več »kuglic«, najverjetneje pa razlog tiči v tem, da je tam le bolj dostopen. Ostale sestavine, se pravi še leskove šibe, brin, resje, oljčne vejice, dren in tisa (ki pa je pri nas zaščitena, zato smo uporabili jelko),  pa smo nabrali malo v Starem malnu, malo na Raskovcu in ostalo v bližnji okolici. Sicer je pridobivanje sestavin le pol dela, butaro je treba potem še zvezati, kar nam je vzelo še dobra dva dneva. A smo tudi to zmogli in jo na praznik prinesli v farno cerkev ter postavili kar v njej, potem pa še enkrat zunaj, kjer je bila na ogled še nekaj časa. Merila je 17 metrov, kar pride ravno do cerkvenega stropa, teža je bila neznana, obveščeni viri pa vedo še povedati, da je bilo porabljenega zelenja kar za tri prikolice. Pri tem bi se izdelovalci radi zahvalili za gostoljubje tudi našemu »sponzorju« Anžetu Stržinarju, ter vsem,  ki so nam kakorkoli pomagali pri izdelavi in postavitvi letošnje velikanke.

Aljaž Ogrin