V  maju, ko naj bi bilo vreme najlepše za uživanje  ob pogledih na Ratitovško pogorje,  smo izbrali izlet proti Škofji Loki in Selški dolini. Toda vreme  je bilo zares  neugodno, vidljivosti  po okolici ni bilo,  saj  so megle in dež  zakrivali vse poglede proti škofjeloškemu  hribovju. Toda nismo se predali!

Prvi naš postanek in ogled je bil v Crngrobu. Kot kulturna dediščina je tu cerkev Marijinega  oznanjenja, ki jo označuje poseben čokat zvonik. Zelo stara zasnova cerkve je bila večkrat dozidana. Poslikana je tudi zunanjost in dograjena še novogotska lopa. Notranjost cerkve je zelo lepa, bogata s freskami iz 14. stol., oltarno pozlato, arhitektura pa se prepleta skozi zgodovino .

 Kljub močnemu dežju  smo z dobrim vodnikom dobili nekaj vtisov  o mestu Škofja Loka. Mesto ima kaj pokazati. Že okoli leta 1000 so Freisinški  škofje izbrali kraj za upravno središče svoje posesti in kar 800 let je trajalo njihovo gospostvo. S sprehodom po Zgornjem ali Mestnem trgu smo si ogledali nekaj znamenitih stavb s cerkvijo sv. Jakoba in župnijskim dvorcem, v Homanovi hiši naročili kavo ali sladoled. Sprehodili smo se  do mestnega obzidja in nazaj čez Kapucinski most, ki pelje čez globoko urezano strugo Selške Sore in prišli do Kapucinskega samostana, kjer hranijo znameniti  Škofjeloški pasijon. Na Spodnjem trgu ali Lontrgu smo si  ogledali še kaščo iz 16. stol.,  kaj več ogledov ni bilo možno, ker bi nas še bolj namočilo.

V Železnikih smo se ustavili ob plavžu, ki je po 40 letnem delovanju leta 1902 ugasnil in je danes edini tehniški  eksponat  v naravi  te vrste v Sloveniji. Tu so bili pogoji  za razvoj te panoge; bila je ruda, vodna moč in gozdovi, fužinarje pa so sprva pripeljali iz Furlanije. V kraju  je tudi muzejska zbirka železarstva in lesnega gospodarstva.

Posebno slikoviti sta vasici obeh Soric, ki ležita visoko nad 800 metrov na pobočjih Ratitovca. Sorica je dala kulturi pomembnega impresionističnega slikarja Ivana Groharja. Ogledali smo si njegovo prenovljeno rojstno hišo, galerijo, likovno in glasbeno delavnico. Preizkusili smo se na različnih glasbenih inštrumentih, se malo pozabavali, zapeli in se podučili o risarskih  tehnikah.

Sledila je še prijetna vožnja čez Soriško planino in ravno toliko so se razkadile megle, da smo ujeli pogled na zasnežene bohinjske gore. Ob Savi Bohinjki smo nadaljevali vožnjo mimo Bleda, Lesc in Kranja do Zbiljskega jezera, kjer smo si privoščili postanek za kavico ob jezeru in nato proti Vrhniki.

Zapisala: Ivanka Sluga

Slike:  Vinko Sluga