Cveletov pohod smo preložili, ideja za Matajur v deževni nedelji ni bila uresničljiva. Izkoristili smo še zadnjo možnost, ki nam jo je nudila vremensko nepredvidljiva nedelja. Mahnili smo jo proti vhodu kjer smo po napovedi ugotovili, da je lahko dežja manj - na Bohor. In nismo se ušteli. Po prihodu v vznožje Jablance je bilo dežja le še za vzorec. Krenili smo navkreber po tipičnih hribovskih kolovozih in stezah mimo ograjenih  pašnikov do asfaltne ceste, ki vodi proti Koči na Bohorju. Sicer neprijazni veter je pregnal še zadnje kaplje dežja in v zavetrju koče smi si oddahnili ter nato nadaljevali proti vrhu Bohorja. Veliko blata in sveže odpadlega listja sta dala vedeti, da ni dolgo tega, ko je tod divjalo neurje. No ni bilo primerljivo s tistim, kar smo v februarju doživeli na Vrhniki in okolici. Čemaž, ki je že zaključeval letošnjo sezono nas je spremljal vse do Velikega Javornika, najvišjega vrha na Bohorju. Prijazen travnik, lovska opazovalnica ter ličen kamen so prepoznavni znaki Velikega Javornika. Vpis v knjigo, fotografiranje in obrnili smo se proti koči. No Lintverni ne bi bilo to kar smo, če nebi mimogrede podelali še Koprivnik, tudi eden najvišjih točk na Bohorju. Počasi smo jo mahnili proti dolini in nato z avtomobili do Senovega, kjer smo se v prijazni gostilni pri Senici oblino okrepčali. Seveda, obisk Cvičkarjeve zidanice ni smel izostati, saj je bila skoraj v smeri proti domu, Bolj kot smo se približevali Vrhniki, več dežja se je zlivalo na naše avtomobile in tako smo se ponovno vrnili v domače okolje, kjer nas že nekaj časa dan za dnem moči dež.

Tokratnega pohoda smo se udeležili Betajnovc, Cvičkar, Povžar, Stari, Špik, Špilčk in Vezist.

Besedilo in fotografije: Vezist