V sklopu prireditve, ki jo organizira Zavod Ivana Cankarja, Vrhnika pod imenom POVSOD JE LUČ, bo sodelovalo tudi Kulturno društvo MAH TEATER.
Letošnja prireditev bo sicer zaradi epidemije potekala virtualno. Vabimo vas, da si na naši spletni strani www.mah-teater.si od četrtka 10.decembra z začetkom ob 11:12 uri pa vse do petka 11. decembra do 19:18 ure ogledate odlomke branja letošnje gledališke igre Pohlep v kotlini barjanski, ki je posodobljena in predelana inačica Cankarjeve kultne farse Pohujšanje v dolini Šentflorjanski.
Bralci vlog so člani MAH TEATRA, ki bodo, ko bodo razmere to dopuščale, igro v enaki zasedbi v celoti tudi prikazali na odru.
KULTURNO DRUŠTVO MAH TEATER :
POHLEP V KOTLINI BARJANSKI
Po satiri Ivana Cankarja »Pohujšanje v dolini Šentflorjanski«
Posnetek virtualne bralne vaje
Režija: Matija Milčinski
Dramaturgija: Leon Magdalenc
Scenografija in kostumografija: Nevena Kralj
Koreografija: Mateja Jerebic
Šepetalki: Liza Golob in Damjana Rožič
Osebe:
Peter, imenovan Hassan: Ivica Rajković
Julija: Suzana Pitka
Župan: Sašo Brejc
Županja: Inka Zdravkovič
Bankir: Aleš Kozjan
Lokalna zdravnica: Terezija Kos
Učiteljica Angela: Nevenka Kralj
Župnik: Silvester Pontelli
Popotnik: Igor Bobbera
Ministrica: Metka Jurac
Hudič: Miran Setnikar
Vrši se farsa v kotlini barjanski v današnjem času.
Iz gledališkega lista, Leon Magdalenc:
Pred dobrimi stotimi leti je Ivan Cankar napisal dramo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Ob nastanku so ga, milo rečeno, raztrgali z besedami: to ni umetniško delo, to je konfuzno delo brez dramatskega zapleta, pisec prezira moralo in žali kristjane in je obenem vzvišen ter nesramen.
Viri navajajo, da je Cankar vse skupaj napisal iz enega samega preprostega razloga: šlo je za odpor do odnosa, ki ga je imela vladajoča družba do umetnosti in svobodnega izražanja.
POHLEP V KOTLINI BARJANSKI je veseloigra, ki bi jo lahko danes napisal taisti Ivan Cankar. Pohlep je mamljiv, tako kot pohujšanje. Dolina pa se spremeni v barje. V močvirje, ki ga je potrebno izsušiti. V igri vidimo zakaj je to Sizifovo delo. Nravi posameznika pač ni mogoče zamenjati. Lahko se zamenja dlako, tistega spodaj pa nikoli.
Tako se veseloigra brez napovedi spremeni v farso. Farsa je vse, kar se dogaja v tej barjanski kotlini, ki je navadno močvirje. Močvirje, prepleteno z egoizmom in spletkami. Nihče ni nedolžen in nihče ni direktno kriv. Vsak igra več vlog.
Razlog, da uprizarjamo to delo, je podoben Cankarjevemu. Umetnost, kultura in svobodno izražanje so na preizkušnji. Obstaja nevarnost, da v imenu boja za zdravje pozabimo na boj za kulturo. Kulturo, ki nastavlja ogledalo tudi skozi takšne igre, kot je Pohlep v kotlini barjanski. In da ne bo pomote: vsaka podobnost z junaki našega časa, ki nam odrejajo koščke svobode, je zavestno naključna.
