Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
8°C
JUTRI
24°C
7°C
Oceni objavo

Rendićev nagrobni spomenik Frana Kotnika v Verdu

Simona Kermavnar

 

V južno steno v jedru srednjeveške podružnične cerkve sv. Antona Puščavnika v Verdu, okoli katere je obzidano pokopališče, je bil kmalu po letu 1900 vzidan monumentalen kamnit nagrobni spomenik Frana Kotnika in njegove družine. Še konec prejšnjega stoletja je grobno površino s kamnitim kipom angelca obdajala kovana železna ograja v obliki mreže (sedaj hranjena v mrliški pokopališki kapeli, kip odtujen). Začetki te pomembne verdske rodbine segajo v 18. stoletje. Leta 1836 je posestvo prevzel Jožef Kotnik (1804-1858). Njegov nagrobnik (in prvih dveh od treh žena, Neže Toman in Katarine Stuler, ki je umrla pri porodu) stoji ob zahodni fasadi cerkve, levo od vhoda. Leta 1850 je dal v središču Vrhnike na temeljih stare pošte in sosednje hiše, ki ju je kupil, postaviti hotel Črni orel, v katerem so bili gostilna in kavarna ter čitalnica. Kotniki so bili kot izobraženi posestniki in podjetniki znani po svoji dobrodelnosti in meceni domačim slikarjem Jožefu Petkovšku, Simonu Ogrinu in Mateju Sternenu. Zgodovinski razvoj in pomen Kotnik-Lenarčičevega posestva v Verdu ter rodovnik družine Kotnik je pred časom predstavila Nataša Oblak Japelj v svojem diplomskem delu na Fakulteti za arhitekturo in v Vrhniških razgledih (1998, 2003).

 

Spomenik na južni steni je, kot rečeno, posvečen Franu Kotniku (1828-1890; prvorojenec in edini otrok iz Jožefovega prvega zakona) in njegovi ženi Mariji, rojeni Mertlič, večini njunih otrok ter nekaterim njihovim zakoncem. Je v obliki iz več kosov sestavljenega, proti vrhu zožujočega se arhitekturnega nastavka z osrednjo tristrano zaključeno nišo, celota počiva na dveh konzolah. V duhu nagrobne simbolike je spomenik okrašen s številnimi upodobitvami predmetov in rastlin. V plitvem reliefu je na plošči med konzolama upodobljeni kerikej - dve okoli palice oviti kači s krili na vrhu, simbol boga Hermesa (rim. Merkur), glasnika bogov in vodnika mrtvih ter tudi zavetnika trgovcev in podjetnikov. Kerikej obdaja poljedelsko orodje: kosa, pšenični snop, kramp, srp, plug, vile, kangla, slamnik, grablje in lopata. Na podstavku nastavka so v sredini upodobljeni predmeti, ki namigujejo na Franovo tehnično izobrazbo (tudi na istovrstno izobrazbo več drugih moških članov družine), saj je leta 1858 končal Inženirsko šolo cesarsko-kraljeve Tehnične visoke šole na Dunaju. Vrhniški poslovneži nasploh so imeli izjemno pozitiven odnos do šolstva in šolanja (Granda). Vidimo trikotnik, ravnilo, zvitek in zobato kolo kot pomemben element v delovanju strojev; levo in desno od navedenih predmetov izraščata lovorjeva oziroma lipova vejica. V rojstnem Verdu je Kotnik ustanovil parketno tovarno s furnirnico – ornamentalni parket »Franc Kotnik« je bil poznan po vsem svetu, 1900. je parketarna na svetovni razstavi v Parizu dobila Grand Prix – in opekarno, imel pa je tudi pomembne politične funkcije (deželni poslanec idr.). Leta 1888 je dal čez Ljubljanico med vrhniškim bregom in Verdom postaviti nov litoželezen most, imenovan most »Franc Jožef«, ki ga je naročil pri neki dunajski livarni in je bil za Čevljarskim oz. Hradeckega mostom v Ljubljani, izdelanim v Auerspergovi livarni na Dvoru pri Žužemberku in postavljenim leta 1867, verjetno drugi litoželezni most v Sloveniji. Ivanu Cankarju je služil kot model za 1901 napisano in naslednje leto izdano dramo Kralj na Betajnovi (Dobrovoljc). Ob smrti je v oporoki zapustil znatno vsoto denarja v dobrodelne in narodne namene (Oblak). 

 

Pilastra ob strani spodnje napisne plšče sta okrašena z inkrustacijo stiliziranega pšeničnega klasa. Nad tem se dviga zgornji del nagrobnika, ki ga nosi par kratkih čokatih polstebrov, na sredini okrašenih z inkrustacijo križa. V niši je plošča z napisom, ki jo na vrhu nad vogali krasita makova in lovorjeva vejica, v sredini pa se dviga s profiliranim okvirjem obdan okulus z realističnim marmornim doprsnim reliefom Frana Kotnika. Zaključek s križem v sredini je trikoten, obrobljen s pasom rozetk. Zgornji del spomenika flankirata vegetabilno okrašeni krili, levo je okrašeno s spominčicami, desno z lovorjem, čisto ob strani sta stebriča z obročem na sredi in plamenom na vrhu. Vegetacija ima poleg dekorativnega tudi simbolni pomen, lovor, mak in nežne spominčice simbolizirajo smrt in onstransko življenje, lovor kot vse zimzelene rastline tudi nesmrtnost, lipa je mdr. simbol slovanstva, žitno klasje predstavlja rast in ponovno rojstvo. Plamen je sestavni del številnih nagrobnih spomenikov. 

Imenoma obeh zakoncev z letnicami sledi verz iz pesmi Na grobih Frana Cegnarja.

 

FRAN KOTNIK

*25. SEPT. 1828. † 15. AOGUSTA 1890.

MARIJA KOTNIK ROJ. MERTLIČ.

NAD ZVEZDAMI ZDAJ DUŠA TVOJA BIVA

KO V GROB NAM ŽALOST BRITKE SOLZE ZLIVA

NIKJER, NIKJER TOLAŽBE SRCU NI!

LE KRIŽ NAM SVETI GOVORI,

DA ZOPET VIDMO SE NAD ZVEZDAMI.

* 8. DEC. 1835. † 14. APRILA 1900.

 

Avguštin Stegenšek je za konjiško dekanijo leta 1908 ugotovil (in verjetno drži za celotno Slovenijo), da noben slovenski verz na nagrobnikih ne sega pred leto 1848. Vsebinsko jih je razdelil v pet skupin, in sicer, ko umrli nagovarja žive (npr. prosi za molitev, se poslavlja), ko živi nagovarja rajnkega, v tretji skupini so poročila in pripovedovanja o rajnkih (o umrlem je torej govor v tretji osebi), v četrti skupini so splošne misli in nauki, ki jih govorijo živi pri pogledu na grob (npr. misli o minljivosti, o vstajenju, o ponovnem snidenju v onostranstvu), peta skupina pa se navezuje na otroke. Viri so bili po večini poljudnega izvora, lahko pa je šlo za prevzem iz poezije, npr. iz Prešerna ali v konkretnem primeru iz Frana Cegnarja (1826–1892). Po Stegenškovi klasifikaciji verz na Kotnikovi nagrobni plošči sodi v četrto skupino.

 

Zakonca sta imela osem otrok, šest deklic (od teh so bile kar tri z imenom Marija Frančiška, ker sta prvi dve umrli kot otroka) in dva dečka: Ano Agnes, Marijo Frančiško, Emo Jožefino, Matildo Gabrijelo, Marijo Frančiško, Franca Jurija, Marijo Frančiško, Karla Jožefa. Na spodnji plošči vidimo v levem stolpcu zapisanih večino njihovih imen. Ana se je poročila z Josipom Lenarčičem, ki je pozneje prevzel vodenje opekarne in parketarne in se nasploh uveljavil tako v gospodarskem kot političnem življenju Vrhnike. Poleg ljubljanskega župana Ivana Hribarja je bil zaslužen za železniško povezavo Vrhnike z Ljubljano (1899), na Dunaju pa je bil član industrijskega in železniškega državnega sveta. Njun sin Milan je bil priznan inženir (po njem se imenuje tudi štipendija, ki jo podeljuje Univerza v Ljubljani in je bila ustanovljena na podlagi njegove oporoke). Drugi dve Kotnikovi hčerki, ki sta dočakali odraslo dobo, sta se poročili z vojaškima častnikoma: Ema Jožefina z Ludomirjem vitezom pl. Zadurowiczem, ki naj bi bil po rodu Rus ali Ukrajinec, Marija Frančiška, katere prvi mož je bil baron Evgen Baselli, pa s cesarsko-kraljevim majorjem Henrikom Uffenheimerjem, ki je padel na začetku 1. svetovne vojne na severnem bojišču. 

 

MARIJA F. KOTNIK

* 11. 6. 1864 † 4. 6. 1868

MARIJA F. KOTNIK

* 11. 8. 1869 † 20. 10. 1870

FRAN J. KOTNIK

* 6. 4. 1871 † 2. 8. 1891

KAROL J. KOTNIK

* 30.9.1875 † 28.2.1910

JOSIP LENARČIČ

* 22.2.1856  †26.5.1939

LUDOMIR vitez pl. ZADUROWICZ

* 13.6.1857 † 5.10. 1940

MILOŠ LENARČIČ

* 31.5.1920 † 11.9.1942

ing. MILAN LENARČIČ

* 29.3.1884 † 17.9.1949

EMA pl. ZADUROWICZ, roj. KOTNIK

* 2.6.1866 † 18.12.1955

ANA LENARČIČ, roj. KOTNIK

* 4.1.1863 † 14.2.1958

MARIJA UFFENHEIMER, roj. KOTNIK

* 3.4.1873 † 28.3.1964

 

Po smrti Frana Kotnika 1890 je prevzel posestvo, parketarno in opekarno starejši sin Franc Jurij, ki pa je umrl kmalu po očetovi smrti za jetiko; nasledil ga je brat Karel. Ta je leta 1903 skupaj s svakom Lenarčičem za 520.000 kron odkupil graščino Šrajbarski turn od Ervina grofa Auersperga (med najbolj znanimi lastniki gradu iz te rodbine je bil Prešernov prijatelj, politik in pesnik Anton Aleksander z umetniškim imenom Anastasius Grün). Malo pred smrtjo pa je Karel odkupil Lenarčičev delež in grad prodal za 850.000 kron Hrvatsko-slavonski banki (Smole, Oblak, Stopar). Umrl je konec februarja 1910, z njim je izumrla moška veja verških Kotnikov. Dan pred smrtjo je prodal posestvo in obe tovarni svaku Josipu Lenarčiču, večino premoženja pa zapustil v dobrodelne namene. Njegovi posmrtni maski iz mavca hranita Narodni muzej Slovenije in MGML.

 

Kot je zapisal domačin Marijan Marolt v svojem umetnostnozgodovinskem topografskem opisu vrhniške dekanije, je nagrobni spomenik izdelal Ivan Rendić (1849–1932). Na desni konzoli še lahko preberemo fragment signature I. RE […] – umetnik se je običajno podpisal I. Rendić, pa tudi I. Rendich. Leta 1871 je zaključil študij na Umetniški akademiji v Benetkah in se kasneje izpopolnjeval tudi v Firencah pri znanem kiparju Giovanniju Duprèju. Velja za nestorja modernega hrvaškega kiparstva, slovel je kot veliki mojster portretnega kiparstva, specializiral pa se je tudi za grobno arhitekturo in plastiko (Kečkemet). Med letoma 1880–1921 je deloval v Trstu in dobival pomembna naročila bogatih meščanov in širše. Izdelal je številne tržaške in hrvaške, tudi slovenske nagrobne spomenike in grobnice. Veliko njegovih del lahko vidimo na Reki (veličasten mavzolej viteza Josipa Gorupa pl. Slavinjskega in njegove družine), v Zagrebu, Dubrovniku, na Braču ter predvsem v Trstu; tam je na pokopališču sv. Ane njegovih deset nagrobnih spomenikov in trije mavzoleji, verjetno najbolj znan je Kalistrov iz leta 1902 (Bučić), pri nas omenimo nagrobni spomenik hčerke tržiškega industrialca Alice Glanzmann na pokopališču v Tržiču s konca 19. in Dejakov mavzolej v Senožečah z začetka 20. stoletja.

 

Glede na to, da je Fran Kotnik umrl že leta 1890, si je kipar pri modeliranju portreta gotovo pomagal s portretirančevo fotografijo. (Zanimiva je tudi podobnost med Kotnikovim reliefom in umetnikovim portretom, ki ga je leta 1905 izdelal hrvaški akademski slikar Joso Bužan (hranjen v Galeriji umjetnina v Splitu)). V zgornjem delu verdski spomenik nekoliko spominja na arhitekturne in dekorativne rešitve pri Rendićevem mavzoleju za rodbino Copaitich (Kopaitić)–Battagliarini na reškem pokopališču Kozala iz sredine devetdesetih let ali pa spomenik družine Stavraka na tržaškem grško-pravoslavnem pokopališču, kjer se romansko-bizantinski slog meša z njegovimi lastnimi dekorativnimi vložki, tako kot na Kotnikovem spomeniku.  

 

Izbor uporabljene literature in virov

-Cegnar, Fran (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi156700/, december 2019)

-Avgust Pirjevec, Kotnik. Veleposestniška in tovarniška družina (https://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi295400/, december 2019)

-SIstory. Posmrtne maske (http://sistory.si/11686/37165, https://www.sistory.si/11686/37350, januar 2020).

-Alan Braun, Metode obnove sepulkralne arhitekture Ivana Rendića na primjerima mauzoleja Gorup i Kopaitic-Battagliarini, Groblje Kozala, Rijeka (https://dijalozisbastinom.wixsite.com/dijalozi/braun-kozala-groblje, januar 2010). 

-Domače stvari (osmrtnica Frana Kotnika), Slovenski narod, 16. 8. 1890, [str. 3].

-Dopisi, Z Vrhnike, Slovenski narod, 4. 8. 1891, [str. 2].

-Avguštin Stegenšek, Nagrobni verzi v konjiški dekaniji, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1908, str. 185-194.

-Listek. Politično življenje Slovencev v srednjem in novem veku do Vodnika, Dolenjske novice, 25. 10. 1913, str. 77.

-Na severnem bojišču, Slovenski narod, 9. 12. 1914, str. 4.

-Marijan Marolt, Dekanija Vrhnika. Topografski opis (Umetnostni spomeniki Slovenije, II), Ljubljana 1929, str. 60.

-Duško Kečkemet, Ivan Rendić. Život i djelo, Supetar-Zagreb 1969.

-France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor 1972, str. 32 (sl. 67), 242, 295–296.

-Majda smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 490-492.

-Martin Jevnikar, Rendič, Iva, Primorski slovenski biografski leksikon, snopič 13, Gorica 1987, str. 190–191.

-Sonja Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1989, str. 79.

-Nataša Oblak, Prenova Kotnik-Lenarčičevega posestva v Verdu pri Vrhniki, diplomsko delo (tipkopis; mentor: dr. Peter Fister), Ljubljana 1998.

-Ivan Stopar, Šrajbarski Turn (Turn am Hard), grad, dvorec, v: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji – II. Dolenjska. Med Bogenšperkom in Mokricami, Ljubljana 2001, str. 154–163.

-Nataša Oblak, Veliki ljudje v malem kraju. Zgodovinski razvoj in pomen Kotnik-Lenarčičevega posestva v Verdu, Vrhniški razgledi, 4, 2003, str. 25–75.

-Miha Preinfalk, Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura (Zbirka Thesaurus Memoriae. Dissertationes, 4), Ljubljana 2005, str. 143, 189–212.

-Vesna Bučić, Janez Nepomuk Kalister in Franc Kalister v Trstu – portret, palača, mavzolej, Kronika, 58, 2010, str. 59–72.

-Branko Metzger–Šober, Nagrobni spomenici Ivana Rendića u Hrvatskom primorju, Ars Adriatica, 3, 2013, str. 175–191.

-Stanko Granda, Akumulacija kapitala na Vrhniki, Vrhniški razgledi, 17, 2016, str. 9–34.

 

Oglejte si tudi