Gre za eno največjih dosedanjih zgodovinskih razstav, kajti panoji s teksti in slikami se nahajajo tako v preddverju Cankarjevega doma kot v galeriji. Prvi sklop je namenjen izključno posameznim domačijam, drugi pa splošnim zgodovinskim dejstvom Podlipe. Razstava je nastala v okviru cikla razstav »Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo«, ki je že šesta po vrsti. Avtorica razstave je Polona Zalokar, sodelovali so še Janez Žitko, Marija Malovrh, Rozka Merlak in Rozka Saje, vse skupaj pa je nastalo pod okriljem tandema Muzejsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika.

V podlipski dolini, ujeti med Polhograjsko in Rovtarsko hribovje, se je v srednjem veku nahajal ob potoku Tunjica istoimenski zaselek. Potok in vas se prvič omenjata 1265, ko je koroški vojvoda potrdil lastništvo omenjenega območja samostanu Bistra. Skoraj tristo let kasneje (1659) pa  zasledimo dva zaselka: Pod lipami in Tunjica. O kako velikih vaseh je govora? V času Marije Terezije, okoli leta 1750, je Pod lipami obsegala okoli 14 domov, Tunjica pa 11. Konec 18. stoletja so ju združili v vas Podlipa, ki je imela tedaj 29, leta 1823 pa 31 hiš.

Zaradi ugodnega podnebja se je v dolini razvilo sadjarstvo, prisotni so bili tudi kolarji in tesarji. Ob Podlipščici in pritokih se je razvila mlinarska in žagarska obrt, v vasi so bili tudi kovači, usnjarji, tkalci, v novejšem času zidarji, mizarji, čevljarji in krojači. Pri Mrvcu so imeli v prvi polovici 19. stoletja opekarno in pri Gojerju celo fužinarsko delavnico. Pred drugo svetovno vojno so bile v vasi tri živilske trgovine in dve gostilni.
Versko življenje se je odvijalo okoli cerkve sv. Brikcija sredi vasi, ki ima svojo predhodnico že iz 14. stoletja. Podlipski duhovniki so bili prvi, ki so učili domače otroke brati, pisati, risati in še marsikaj drugega. Vas je dobila šolo leta 1909. Približno v tem času je vas zajel val izseljevanja v Ameriko in nemške dežele, kasneje je preseljevanje usahnilo. Med prvo svetovno vojno je padlo »le« sedem mož, hujše posledice je imela druga svetovna vojna, ki je zahtevala življenja 25 domačinov in devet požganih domačij.
Družabno življenje je bilo bolje organizirano od leta 1909 dalje, ko so ustanovili katoliško izobraževalno društvo, ki je prirejalo gledališke igre, veselice s tombolo in predavanja. Kasneje je njihovo delo nadaljevalo leta 1922 ustanovljeno gasilsko društvo. Iz podlipske doline so izšli posamezniki, ki so pustili tudi širši pečat: pesnica in pisateljica Marija Jelen Brenčič, literatka in klekljarica Julka Fortuna ter pisatelj, slikar in pritrkovalec Ivan Malavašič.
Na odprtju razstave, ki si jo lahko ogledate do 29. aprila, so zbrane nagovorili predsednica muzejskega društva Katarina Oblak Brown, avtorica razstave Polona Zalokar in predsednik KS Podlipa-Smrečje Boštjan Jurjevčič. Sogovorniki so se strinjali, da je zgodovinski zapis podlipske doline zelo obsežen, zato je prav, da se mu da pozornost z razstavo na občinski ravni. Rečeno je še bilo, da so tovrstne razstave nujne, ker le s poznavanjem preteklosti lažje stopamo na pot prihodnosti. Kulturni program je popestril Sekstet Odoica, ducat mož pa je predstavilo posebnost podlipske doline – vrtečo se mizo.  

Gašper Tominc, foto: GT