Poleti 1875 je štiriindvajsetletni Simon Ogrin (rojen 1851 na Stari Vrhniki) odšel v Benetke in se jeseni vpisal na tamkajšnjo likovno akademijo, Accademio delle belle Arti. Eden od njegovih profesorjev je bil Pompeo Marino Molmenti (*1819 † 1894). Po prvem letu je bil pohvaljen za risanje velikega akta, ob koncu drugega pa je prejel prvo nagrado za kompozicijo.

Za temo zaključnega dela leta 1877 si je izbral umor milanskega vojvode Galeazza Marie Sforza (*1444) v cerkvi Santo Stefano Maggiore, kar se je zgodilo na svetnikov god, na štefanovo, 26. decembra 1476. Risbo (sočasne omembe jo imenujejo 'karton', zato bom tudi sama včasih uporabila ta izraz) pokončnega pravokotnega formata (100,6 x 67,5 cm) je na papir upodobil s svinčnikom in z belimi barvnimi nanosi. Levo spodaj sta signatura in datacija S. Ogrin di Vrhnika 877. Hrani jo Narodna galerija v Ljubljani.

Delo je bilo nagrajeno z akademijsko prvo nagrado, 300 lir v srebru, a Ogrin se je denarni nagradi odpovedal v korist domačih slikarjev, menda zaradi njihove zavisti. Risba je bila že od začetka napačno naslavljana kot Umor Galeazza Viscontija v milanski stolnici (nemško: Galeazzo Visconti' s Ermordung im Dome zu Mailand), pri čemer sta napačna tako ime žrtve kot lokacija dogodka. Tudi sam Ogrin jo v svojih spominih, objavljenih v Zborniku za umetnostno zgodovino leta 1922, imenuje narobe, kar pa je povsem razumljivo, če gre verjeti prepisu dokumenta z beneške akademije, pod katerim je v imenu ravnateljstva podpisan slikar Giovanni Battista Cecchini, prepis pa je napravil sicer vedno skrbni in natančni slikarjev sin Rafael Ogrin. Iz dokumenta je razvidno, da so tudi na akademiji risbo obravnavali kot Viscontijev umor, kraj dogodka pa je naveden pravilno: »…cartone rappresentando in disegno a pieno chiaro scuro – L' assassinio di Galleazzo Maria Visconti nella chiesa di S^to Stefano di Milano…«. Ko je Rafael Ogrin leta 1970 v Kroniki objavil članek o svojem očetu kot cerkvenem slikarju (ponatis v prvi številki Vrhniških razgledov, 1996), je napako opazil in jo tudi korigiral.

Sodeč po poročanju Slovenskega naroda 8. avgusta 1877 in po Ogrinovih spominih je bil karton sprva še mesec dni razstavljen na akademiji, njegovo fotografijo pa si je bilo mogoče ogledati v Ljubljani na Mestnem trgu, kjer je bila razstavljena pri trgovcu Karingerju (»pri knezu Milošu«). Ogrin je ravnateljstvo akademije naprosil, da mu po zaključku razstave delo pošljejo domov. Sam ga je kasneje izročil kustosu Deželnega muzeja Karlu Dežmanu; danes je, kot rečeno, v Narodni galeriji.

Milanskega tirana Sforzo so umorili trije njegovi dvorjani, Carlo Visconti, Girolamo Olgiati in Giovanni Andrea Lampugnani. Platno s tem motivom Francesca Hayeza (*1791 †1882) iz 1826–1829 se po sami zaroti imenuje po slednjem Congiura dei Lampugnani, po njenem idejnem vodji pa tudi Congiura di Cola Montano. Atentatorje je torej spodbujal pisatelj in humanistični učenjak Montano (†1482), ki je na Hayezovi sliki upodobljen v ospredju, klečeč pred kipom sv. Ambroža, vidnim le v spodnji del telesa. Italijanskemu slikarju sta kot vir služili Machiavellijeva Zgodovina Firenc (1520–1525) in tragedija Alessandra Verrija iz 1779; sploh prvi podrobno opisuje dogodek. Lampugnani se je namreč po slovesni maši, kateri so pred samim umorom vsi prisostvovali, obrnil h kipu sv. Ambroža z besedami: »O, zavetnik našega mesta! Poznaš našo namero in cilj, ki ga želimo doseči po tolikšnih nevarnostih; podpri naše početje in s tem, da varuješ zatirane, dokaži, da te tiranija žali«.

Glede na to, da Simon Ogrin v svojih spominih risbo imenuje z napačnim naslovom, se v zgodovinske okoliščine prizora evidentno ni poglabljal. Ne nazadnje je bil Sforza v letu svoje smrti star (le) dvaintrideset let, on pa je vojvodo upodobil skoraj dve desetletji starejšega. Motiv je Ogrin, kot pravi sam, vzel kot »tekmo za najboljšo kompozicijo« in brez dvoma mu je kot zgled pri tem služila omenjena Hayezova slika, po kateri je povzel osnovno kompozicijo in arhitekturno kuliso, vsebinsko pa se je Ogrin osredotočil seveda na samo dejanje umora.

Prizor je postavljen v notranjščino monumentalnega gotsko-renesančnega sakralnega prostora. Slika  je razvita v višino, osrednji poudarek zgornje polovice slike je steber, podobno kot pri Hayezu, vključen je tudi celopostaven kip sv. Ambroža, a je iz sredine premaknjen v levo. Spodnjo polovico prizora zapolnjuje razburjena množica. Osebe so v renesančnih oblačilih, smrtno ranjeni Sforza v središču omahuje v prijateljevo naročje, morilec z bodalom in njegov tovariš, vidna v hrbet, bežita iz cerkve; tretji zarotnik je očitno mladenič z bodalom za pasom v ospredju skrajno desno, ki v likovnem smislu vodi pogled v celotno teatralno dogajanje. V poudarjenem gestikuliranju je opazen Molmentijev vpliv.

V spominih je Ogrin tudi zapisal: »Imel sem pogosto modele. V kolikor sem mogel porabiti svoje sošolce, sem jih uporabil. Med nami je študirala tudi neka Nizozemka.Tudi to sem vpletel v sliko. Od svojega profesorja sem dobil sliko, drugega sem v hitrici skiciral pri nekem predavanju. Ta dva sta na sliki med spremstvom. Moj hišni gospodar drži umirajočega Viscontija. Tudi samega sebe sem upodobil, tako, da obstoji kompozicija iz samih portretov, dasi ima vsak obraz svoj izraz, primeren skupini…«.

Kot zanimivost omenimo, da si je dal tedanji vrhniški župan Gabrijel Jelovšek reprodukcijo Ogrinovega kartona leta 1893 uokviriti in jo opremil s svojim žigom (hrani Rafael Javornik). Leta 1894 je bil beneški karton objavljen v Domu in svetu, čez dobra tri desetletja (1910) pa tudi razstavljen na umetniški razstavi ob proslavi 80-letnice cesarja Franca Jožefa v Jakopičevem paviljonu; v katalogu je pod zaporedno številko 199 (Smrt Galeazza Viscontija). Razstavljen je bil tudi na zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva v Narodni galeriji leta 1922, in sicer v oddelku IX, ki je vseboval »zadnjo fazo slikarstva pri nas pred brati Šubici in impresionizmom«, z osrednjim slikarjem Wolfom, pristašem »takozvane nazarenske struje«, in njegovim učencem Ogrinom.

Zlasti iz zgodnjega Ogrinovega ustvarjalnega obdobja, se pravi iz časa šolanja na beneški akademiji in pomočništva pri Wolfu, se je ohranilo več kvalitetnih risb (kot npr. tukaj objavljena študija okostja in mišic roke), ki pa niso bile nikoli strokovno predstavljene. Žal je umetnikovo ime, morda tudi zato, iz pregleda risbe na Slovenskem od realizma do zgodnjega modernizma leta 2009 izpadlo.

Glede na ohranjeno študijo glave skoraj naravne velikosti, slikano z oljem na platno, na katerega hrbtni strani je napis s svinčnikom »Skiza za grofa Sforzo«, se zdi, da je imel Ogrin namen narediti monumentalnejšo historicistično verzijo istega prizora. Napis je najverjetneje pripisal sin Rafael. Mladostna »grofova« glava se nič kaj ne ujema z vojvodom na risbi in gre bržkone za glavo enega od zarotniških dvorjanov.

Za historično slikarstvo na Slovenskem je umetnostni zgodovinar Milček Komelj zapisal, da »se pri nas ni moglo razmahniti oz. je bilo navzoče kvečjemu v željah ter umetniško manj pomembnih slikarjih in ilustratorjih, tudi Ogrinovih...«. Tukaj predstavljeno Ogrinovo delo zagotovo kaže velik potencial mladega slikarja, ki pa ga po vrnitvi v domovino ob naročnikih, ki so imeli povsem drugačne aspiracije, seveda ni mogel realizirati na zrelejši ravni oz. sploh.[1]

Izbor literature in virov

Rafael Ogrin, Slikar Simon Ogrin. Podatki za njegov življenjepis (rokopis hrani Rafael Javornik); Dopisi. Od Vrhnike, Slovenski narod, št. 182, 11. avgust 1877, str. 3–4; Risba »Umor Galeazza M. Viscontija v milanski stolnici«, Dom in svet, letnik 7, št. 20, 1894, str. 616–617; Rihard Jakopič, Umetniška razstava v proslavo 80. rojstnega leta njega veličanstva Frana Jožefa I. 80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, Jakopičev paviljon, Ljubljana 1910, razstavni katalog (nepaginiran); Simon Ogrin, Spomini slovenskega slikarja/ Souvenirs d’ un peintre slovène, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1922, št. 1–2, str. 43–56: 54–55; Katalog zgodovinske razstave slovenskega slikarstva, izdala Narodna galerija v Ljubljani 1922; Viktor Steska, Slovenska umetnost. I. Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 338; Viktor Steska, geslo Ogrin, Simon, v: Slovenski biografski leksikon, 6. zv. Mrkun – Peterlin, Ljubljana 1935, str. 220; Rafael Ogrin, Simon Ogrin – cerkveni slikar, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 18, 1970, str. 32–38: 35 (ponatis v: Vrhniški razgledi, 1, 1996, str. 153–160): 35; Jože Suhadolnik, Simon Ogrin, 1851–1930, slikar, Vrhnika 2001, str. 11–12, 65; Ana Mizerit, Simon Ogrin, v: Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920 (ur. Barbara Jaki), katalog razstave, Ljubljana 2008, str. 291; Milček Komelj, Med svetlim polmrakom in konturami življenja. Slikarski sodobniki in vrstniki slovenskih impresionistov, v: Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920 (gl. ur. Barbara Jaki), Ljubljana 2008, str. 117–146: 132; Andrej Smrekar, Risba na Slovenskem od realizma do zgodnjega modernizma (1870–1918), v: Risba na Slovenskem 1 1870–1950 (katalog razstave; ur. Andrej Smrekar), Ljubljana 2009, str. 15–27; Michele di Monte, Hayez, Francesco, v: Dizionario Biografico degli Italiani, Volume 61, 2004 (online https://www.treccani.it/enciclopedia/francesco-hayez_%28Dizionario-Biografico%29/, marec 2024); La congiura dei Lampugnani di Francesco Hayez (https://www.analisidellopera.it/la-congiura-dei-lampugnani-di-francesco-hayez/, marec 2024); Niccolo Macchiavelli, History of Florence and of the Affairs of Italy. From the Earliest Times to the Death of Lorenzo the Magnificent, VII. knjiga (online: gutenberg.org/files/2464/2464-h/2464-h.htm#link2H_4_0054, marec 2024).