Na poti se nam je priključil Jožef, ki je bil za ta dan naš vodič. Najprej smo se ustavili v Markovcih, kjer smo se udeležili sv. maše, ki jo je daroval gospod Dejan. Po maši nam je gospod razkazal župnišče, ki je plod prostovoljnega dela domačinov. V teh krajih je malo služb, večinoma se ukvarjajo s kmetijstvom, trudijo se, da je obdelan vsak košček zemlje, radi priskočijo na pomoč drug drugemu. Veliko je starejšega prebivalstva, mladih je malo. V lanskem letu je bilo 17 pogrebov, krsta ni bilo. Gospod Dejan nas je moral kmalu zapustiti, ker je moral v sosednjo župnijo, kjer so imeli sv. birmo. V župnišču so nas pogostili z okusnim bogračem. Gostitelji so nam povedali, da se v njihovem župnišču skoraj vsak teden kaj dogaja. Župnišču pripada kar nekaj obdelovalne površine, tako da je gospod župnik tudi kmet, gozdar in seveda gasilec. Pošalili so se, da ima njihov Dejan za pol Noetove barke živali.
Pot nas je vodila na Madžarsko, kjer smo si ogledali muzej vojaške zgodovine v Števanovcih v Porabju. Naš vodič Jožef nam je pokazal porabski"Triglav". Razložil nam je, da tu živijo narodnozavedni Slovenci in so na svoji zemlji želeli imeti nekaj slovenskega. Izpod Triglava so pipeljali približno 900 kg težko skalo in jo poimenovali Triglav. Zupal nam je, da tudi njegove korenine izvirajo iz Porabja. Povedal je, kako je njegova mati prečkala nekdanjo mejo in prišla v tedanjo Jugoslavijo. Besede so mu za trenutek zamrle, ko je pripovedoval, da so naslednji dan zaprli državno mejo in se tako ni mogla vrniti k svojim staršem.
Na ranču Somar smo si ogledali osle, koze, ovce in alpake. Poskusili smo različne ovčje in kozje sire, videli smo sirarno.
V Dolencih smo se ustavili v obnovljeni cerkvi sv. Nikolaja. Tu se nam je zopet pridružil gospod Dejan. Na veliko presenečenje nas je pozdravil in z nami pokramljal gospod škof Peter Štrumpf, ki je ta dan v tej cerkvi birmoval.
Pred kosilom smo imeli še sprejem v občinski dvorani, nagovorila sta nas župan občine Šalovci Iztok Fartek in predsenik GZ Šalovci Anton Ivanč.
Kaj kmalu smo ugotovili, da na tem koncu Slovenije živijo zelo gostoljubni in prijazni ljudje.
Po poznem kosilu smo se odpravili proti domu z obljubo prijateljev iz Šalovcev, da nas kmalu obiščejo in tako še oni spoznajo naše kraje in ljudi.
Za varno vožnjo smo se zahvalili šoferjema Izidorju in poveljniku Borutu, ki sta nas srečno pripeljala domov. Med vožnjo smo se okrepčali s sendviči in sladkimi dobrotami, ki so jih s seboj prinesle nekatere udeleženke.
Z gasilskim pozdravom Na pomoč.
Bernarda Novak
