V času karantene se marsikdo želi in poskuša oborožiti s čim več dejavnostmi, ki bi mu zapolnile trenutke, ki so bili nedolgo nazaj namenjeni ali službi, študiju, družini ali opravkom vsakdanje narave. Sama znotraj čudovitih razdelkov Vrhnike, ki jih radovedno raziskuje vedno več občanov, sem se nedavno nazaj spomnila na mlade dni, ko sem prisostvovala pri skavtih. Nenazadnje smo ta mesec tudi praznovali Veliko noč in posledično me praznik spomni na post, ta pa po domino efektu na zanimivi veščini, ki smo jih imeli na voljo opraviti oziroma doseči na skavtskem taboru. Ena izmed veščin se je imenovala lakotnik in označuje, da je kandidat cel dan brez hrane. Veljalo je, da po dosežku pride nagrada, a zaradi kar nekaj pretečenih let od zadnjega opravljanja preizkusa, ne morem zagotoviti, da se spomnim kaj je to bilo. V okolju, ki nam je takrat krasil tople poletne dni in ni manjkalo vrveža od celodnevnih iger , športa in raziskovanja narave, se nam je deficit kalorij seveda poznal, za to pa ta vrlina ni bila mačji kašelj. Druga veščina, meni trenutno težje opravljiva, pa se je imenovala molčečnež. Kar pomeni: lakotnik – brez hrane, molčečnež - brez besed. Ha! si mislimo, kaj pa je to kaj takega, preživeti en dan v molku, sem se sprva tudi jaz obregnila ob to misel. In ker si jaz ne bi bila podobna, če bi pustila, da sled molčečneža obstane le v glavi, sem se odločila, da se ponovno preizkusim v tej vlogi. Lahko en dan preživim brez dahnjene besede? Zdaj je že minilo nekaj dni od opravljenega »challenge-a« vendar mi je ta dan ostal v spominu. Ne zgolj zaradi tega, ker sem se trudila del dneva, ki ga v okolju z najmanj tremi ljudmi preživim, ostati ponižno brez komentarjev in nakazovati družinskim članom svojo vrsto znakovnega jezika, pač pa za to, ker sem spoznala, da tvorim samogovore. Molčečneža namreč nisem uspela popolno zaključiti. Med uro in pol trajajočo kolesarsko etapo sem se pregrešila in na glas izgovorila. Sicer me to ni ustavilo v nadaljnjem izpolnjevanju preizkusa, pa bi morda kdo rekel, da ni pravično, da bi morala vse še enkrat začeti a se gre tu za druge, bolj globlje stvari kot pikolovsko lovljenje sekund na koncu tekmovanja, ki sem si ga sama organizirala in vodila. In kaj botruje k skorajšnji diskvalifikaciji? Izdala sem se z govorom sami sebi : »Drž se svoje strani ceste! Kreten!« (na prazni cesti sredi zelene ravnice, ko sva se z nekom skoraj zabila).In, ko sem čakala pred semaforjem na prav tako prazni cesti z monologom : »Bom jz kr raj počakala na zeleno « (ko sem že skoraj storila hudo nevaren prekršek in zapeljala čez rdečo luč). Spoznala sem zanimiv delček sebe, ki pravi, da se pogosto rada nagovorim, ko sem sama. Pa to ni nič tujega oziroma slabega, del narave, ki jo imamo. Bolj problematično se mi zdi ostati tiho med pogovorom, ki se odvija v krogu znancev ali bližnjih. Seveda tega preizkusa volki samotarji ne bi smatrali za težko prebavljivega. Manjka tudi ne onih, ki razmišljajo, da bi bilo čudovito, da bi kakšen član družine ali partner to prakticiral na tedenski ravni. A kaj je tisto kar dela to veščino danes zanimivo in eksotično? Naša nezavedna miselnost, da smo podrejeni podajanju svojega mnenja in brezkompromisno analiziranje stvari in dogodkov za katere nismo vedno poučeni? Krotenje notranjih vulkanov z bruhanjem lave govoričenja, ki se kmalu sprevrže v blebetanje? Morda tihi opomniki pomanjkanja pozornosti? Navkljub temu menim, da je svet besed lahko zelo lep. Ljudje imamo svoje govorice ljubezni,sočutja, pohvale,graje..itd. Besede so kot ogrodje našega vrtička za hišo. Bolj, kot se trudimo, da bo cvetje uspelo in zelenjava rasla, lepše sadove bomo želi. Sami bomo poskrbeli, da ne bomo lačni, mimoidoči pa se bodo ob pogledu na krasne cvetlice ustavili in naužili lepega pogleda (preden se prikrade zavistna kača, ki vidi, da ima soseda bohotnejše petunije). Molčečneža danes v virtualnih, socialnih omrežjih si tudi skorajda ne moremo zamisliti, ko potekajo na komentatorskih odsekih fronte raznoličnih »Jazov« in na facebooku ode in slavospevi samim sebi. Pa še lažje se spopadaš v pogovoru, ko med vnetim tipkanjem bolščiš zgolj v ekran. A to ne izključuje možnosti, da se ni mogoče odeti v molk za en dan. Toliko informacij in govoričenja na nas gleda iz vseh strani na okoli, da si ne moremo vzeti tudi časa,da bi zares slišali, da kritično premislimo, kar uzrejo naši možgani in črpali kar zares potrebujemo, želimo in je resnično. Ob dnevu molčečneža sem sebe in svoje bližnje spomnila tudi na ljudi, ki ne morejo nase opozoriti s svojim glasom, ki so prikrajšani za nekaj kar je nam tako samoumevno. Morda posamezno ukrepanje nič ne doprinese h dobrobiti. a življenje je sestavljeno iz vprašanj in odgovorov, mnenj, stališč, povzetih kakšnih tudi izvirnih. In s tem si morda okrepimo pogled na svet in okolico in privoščimo možganom meditativne počitnice in razjasnimo pepelnato nebo. Kot nam je v času korona virusa odvzeto kopičenje nepotrebnih(za preživetje nepomembnih) stvari nam tišina lahko pomeni, vzdržati se nepotrebnih besed.Molk ni nekaj slabega, lahko je možnost, da me naslednja govorjena beseda izgrajuje in nekomu polepša dan.
Špela
