V teh časih, ko  se držimo bolj doma, lahko brskamo po spominih iz naše mladosti. Tako mi je prišla na misel ideja, da vam predstavim delovanje trgovine v kateri sem opravljala vajeništvo.

Po končani osnovni šoli sem se vpisala na Trgovsko šolo v Ljubljani. Šola je trajala 3 leta. Bil je teoretičen pouk in nekaj praktičnega. V tretjem letniku je bilo prvo polletje teoretični pouk, drugo pa praksa v trgovini. Vpisana sem bila v mešano stroko. To se pravi, da sem morala opravljati prakso po vseh trgovinah. Praktični del sem opravljala pri takratnem Trgovskem podjetju Vrhnika. 

V tretjem letniku me je trgovsko podjetje poslalo v prodajalno v Bevke. Bilo je leta 1969. Vozila sem se s kolesom, občasno pa sem se tudi peljala s šolskim avtobusom, pač, glede na vreme.

Nekoč, ko je bilo ponoči veliko dežja, je voda preplavila cesto iz Blatne Brezovice do Bevk. Avtobus je kar peljal na slepo po cesti, seveda, šofer je bil vajen poti. Nenadoma je zgrešil cesto in zapeljal v jarek. V avtobusu smo bili samo trije; voznik, sprevodnik in jaz. Avtobus se je zelo nagnil in samo valovi vode so bili okoli avtobusa. Zelo me je bilo strah. To je bila prva izkušnja z Bevkami. Vendar je bil voznik spreten in je vzvratno zapeljal na cesto.

V trgovino v Bevke sem zelo rada hodila, ljudje in poslovodkinja so bili zelo prijazni. To je bila stara klasična trgovina s staro tehtnico na pultu in v skladišču še ena za tehtanje večjih količin, ki je imela uteži. Sredi trgovine je bila peč na drva, ki se ji je reklo ''gašper''. Veliko se je kadilo iz te peči in ni hotelo v njej goreti. Velikokrat naju je zeblo. Vsi mlevski izdelki so bili v vrečah po 50 kg, ki sva jih stresali v lesene zabojnike. Strankam sva vse tehtale, embalaže sploh ni bilo. Kvas sva rezali s sukancem; za 10, 20 in 50 din. Olje se je točilo v steklenice in tehtalo, mast sva tudi tehtali itd. Imeli sva nekaj malega tekstilnega blaga; predpasnike, rute, robce itd. Blagajne še ni bilo, zadostoval je star predalnik v pultu. Ja, vse je bilo zelo, zelo preprosto. Veliko fizičnega dela je bilo treba opraviti.

Kruh nam je vozil neki domačin, kmet, ki je vsak dan peljal mleko na Vrhniko s konjsko vprego. Naročilo za kruh  sem nesla, ko sva trgovino zaprli. Ob sobotah sva končali ob 12,00 in malo prej sem nekoč odnesla naročilo za kruh kmetu. Na kolesu sem imela zračno tlačilko, ker mi je kolo puščalo. Ko je ura odbila dvanajst in je začelo zvoniti, sem na vrhu klanca padla s kolesa, ker mi je tlačilka prišla med vilice v prednjem kolesu. Tako sem padla, da sem videla vse zvezde. Sedela sem na vrhu klanca, poleg mene pa kolo. Bilo mi je zelo nerodno; sem mislila, da me vsi vidijo, ampak nikjer ni bilo nikogar. Nato sem se začela  glasno smejati sama sebi.

Poslovodkinja je bila doma na Logu in se je vozila s kolesom v Bevke. Denar, ki sva ga iztržili od strank, je včasih nesla s seboj domov, seveda ni bilo varno. Pobiranje denarja ni bilo organizirano. Včasih, ko je bila večja količina, sva ga zavili v papir in skrili v zabojnik, kjer je bilo žito, riž, otrobi ali koruza. Neko noč pa so vlomili v trgovino, toda denarja niso našli in tudi policiji nisva povedali za denar, ker bi bili kaznovani. Denar je bil skrit v rižu. Enkrat tedensko je denar poslovodkinja odnesla na Vrhniko na upravo podjetja. 

Domačini v Bevkah so že od nekdaj veljali za veseljake. Prišel je pustni čas in Bevčani so enkratni za pustne dogodivščine. Sodelovali so vsi vaščani. Enkratno maškarado znajo pripraviti, to lahko rečem, ker sem si jo pobližje ogledala in tudi pogreb Pusta. Toliko veselja in smeha je bilo.

Moj praktični del pouka v Bevkah je kar hitro minil. Zelo dobro sem se počutila in lepi spomini so ostali. Velikokrat se spomnim na domačine, na Pusta, avtobus v vodi in na nezgodo s kolesom sredi Bevk. Dokler je bilo vse klasično in preprosto, se mi še danes zdi, da je bilo najlepše.

Zdaj stare prodajalne ni več. Vse so pozidali, spremenili, kar sem si tudi ogledala na novembrsko  nedeljo in se tudi pogovorila z domačini. Lepo je obujati spomine, v katerih sem uživala.
 

Fani Šurca