Hosta vas popelje v skrivnostnost gozda in duše, v neopisljive lepote življenja in razumevanja, kaj pomeni resnično živeti. Hosta se pusti gozdu poučevati in voditi v zakone, ki vladajo slehernemu živemu bitju, a po njem čedalje bolj živijo le še divje živali in rastline.

Človek se je izgubil v preobilju zunanjih dražljajev in informacij. Postal je popolnoma določen in odvisen od smernic in ritma družbenega sistema, ki po pravilu nasprotuje ritmu življenja.  Danes je človek tako zasut s človeško družbeno miselnostjo, da sploh ne opazi, kako daleč od svoje naravnosti je zašel. Odmik od svoje narave in svojih ritmov, ki morajo biti uglašeni z ritmom živega okolja, v katerem živimo... nas je odmaknil od življenjskih moči, od izvirov jasnosti, razumevanja, zdravja in svobode. Namesto, da bi se pustili poučevati in voditi življenju, ga morimo in ubijamo  s samimi sabo. Da bi človek v sebi naredil ta preobrat iz morilca v negovalca življenja, se mora le nehati usipati navzven s svojim 'mislim' in 'hočem'.

Kadar človek pusti gozdu, da ga prežame s svojim utripom, takrat človek utihne in kar naenkrat zasliši zvoke, ki jih še nikoli ni slišal in videl drobne stvari, ki jih še nikoli ni opazil. Temu lahko vsaj približno rečemo povezanost z močjo, ki je lahko le v tem, kar sedaj je. Videnje ni stvar oči, temveč stvar človekove pozornosti. Pozornost pa je osvobojena za videnje takrat, kadar jo misli ne odmikajo od tega trenutka.

Ste se kdaj vprašali zakaj živali zlepa ne pretentaš, človeka pa zlahka? Zakaj žival nikoli ni bolna, človek pa kar naprej? Zakaj žival vse že zna, človek se mora pa vsega šele naučiti?

Resnici na ljubo se človeku ne bi bilo treba učiti. Enako in celo še bolj je obdarjen s tihim znanjem, do katerega bi imel dostop, če ne bi mislil po svoje. To 'njegovo' znanje je mrtvo, na pametno in od zunaj dano v glavo kot program v računalnik. Tako znanje zaduši povezanost z močjo v njem, zato so živali te nevarnosti samodejno obvarovane.

To nam kaže pot, kako nazaj do povezanosti z močjo, ki nam daje življenje, ki nam poganja kri po žilah in omogoča dihanje prav zdajle... ne malo prej in ne potem. Ta zaustavitev ali pribitost v ta trenutek je vse, kar človek potrebuje za to, da je živ. Mojstri bi temu rekli neznosna lahkost bivanja. No... morda je bila prvotna ideja taka, danes se temu lahko le še od daleč približamo. A že samo hotenje po duhovni prebuditvi je dovolj, da te moč začenja negovati in nate izlivati svoje darove.

Hosta ali gozd je tako sama po sebi zdravilo, če ji to dopustimo. Je učiteljica, če ji prisluhnemo. Je prijateljica, če se ji zaupamo. Vselej je na nas in na naši naravnanosti, kaj bomo prejeli. Notranjo naravnanost na zven življenja in na povezanost z njim je lastnost gozdnih bojevnikov in bojevnic, ki se na novo učijo ljubiti se in ljubiti vse.

Za društvo Hosta  Marjetka Oblak