Tudi mi smo dobili ta nesrečni korona virus. To je za vse nas zemljane nekaj novega. Ko smo to najprej gledali na TV, kako se Kitajci spopadajo s to pošastjo, si nismo mislili, da se bomo tudi mi ujeli v to mrežo. Na žalost se je začelo čisto počasi in po tiho. Brala sem neko študijo, da smo za vse to krivi sami, ker zelo slabo spoštujemo naravo. Jo onesnažujemo, pobijamo živali, sekamo gozdove, reke so motne od umazanije in tako naprej in menda ni še konec s katastrofami.

No in sedaj smo vsi lepo v izolaciji doma, kar je tudi prav. Dogodki v Italiji me pretresajo in se bojim, da se ne zgodi to pri nas in zato moramo upoštevati ukrepe vlade in zdravstvene stroke.

Sama sem te ukrepe vzela zelo resno. Če grem v naravo, grem najraje na Trojico, vzamem pohodne palice, malo stekleničko vode in pot pod noge. Vedno odkrijem kaj novega. Sedaj je narava v najlepšem času. Grem po stezicah, kjer sva pred mnogimi leti hodila z očetom, ko sem bila še otrok. Zdaj je čas za lepe spomine in na uho mi pride pesem «Kje so tiste stezice, ki so včasih bile«. Očeta že mnogo let ni med nami, ampak spomin je še zelo živ.

Mene ne obremenjuje dolgčas, saj sem bila še kot otrok  veliko sama, starši so delali. Ampak vedno sem imela v rokah kakšno delo, najraje ročna dela. Teta me je učila, da ne smem nikoli biti brez dela in to mi je ostalo. Mama mi je vedno naložila kakšno meni primerno delo. 

Kot gospodinja imam vedno dovolj dela, če ga le hočem videti. Spomladanska dela okoli hiše mi krajšajo čas. Pri tem me spremlja moja muca Dimka, ki je zelo vesela, ko  delam zunaj. Mene ta živalca sprošča in uživam ob njej.  Narava in živali; to je moje največje veselje in bogastvo.

Sedaj že pripravljam posode za cvetlice, tudi zemljo-humus sem že pripravila in ko bo čas, bom posadila in polepšala okolico hiše, Dimka pa bo vohala rožice. Mogoče bom jeseni spet nagrajena od Turističnega društva Vrhnika, bomo videli.

Sem v pohodniški skupini Vandrovke pri  DU Vrhnika in vse pohodnice ljubimo gibanje, druženje. To mi sedaj zelo manjka, ker smo v izolaciji. Pokličemo se po telefonu in se tolažimo, da bo kmalu vse minilo.

Ob večerih si zapolnim čas s televizijo, za kakšno knjigo pa sploh ni časa. Tudi na to mislim zadnji čas in upam, da  bom uspela kaj prebrati.

Želim vse dobro vsem zemljanom, naj se ta »nevihta« čim prej pomiri, mi pa bomo morali postati bolj prijazni do narave, če bomo hoteli preživeti in ohraniti ta naš planet.

Napisala:  Fani Šurca