KAKO  SMO  NEKOČ PREŽIVLJALI  POČITNICE

                   Prve in druge počitnice na morju

Bilo je leta 1961. Stara sem bila 11 let in  do tedaj morja še nisem videla. Moj stric je živel z družino v Kopru. Večkrat so prišli na obisk in nekoč mi  je obljubil, da me bo povabil na počitnice v Koper, da bom videla  morje. Takrat je bilo še zelo malo osebnih avtomobilov, zato sva z mamo odšli na morje z avtobusom. Veselje in pričakovanje je bilo veliko.

 Spomnim se, da je bilo lepo poletno vreme. Peljali smo se po stari cesti proti Postojni in potem dalje. Ko se je začel avtobus vzpenjati po ovinkih, ki smo jim rekli »vrhniške ride«, sem se počutila vedno slabše. Začela sem bruhati, slabost, da se jo še danes spominjam. Ko smo prispeli v Koper, sem bila zelo slabega videza in zdravja; bila sem kot vejica po nevihti. Stric naju je pričakal na postaji. Odšli smo k njemu domov. Takoj so mi ponudili posteljo, saj sem bila čisto izčrpana. 

Naslednji dan smo šli na plažo. Bila sem v samih spodnjih hlačkah, brez majčke ali pokrivala. Za kopalno opremo takrat skoraj nismo vedeli. Čepela sem v morju in nabirala školjke, veselje je bilo veliko. Sonce je pripekalo, meni je toplota prijala, nihče pa ni rekel, naj se umaknem soncu. Moja zelo bela, prosojna polt je sonce kar vsrkavala. Minilo je precej časa, da smo odšli domov. Moj hrbet je postajal vedno bolj vroč, rdeč in pekoč. Kakor se je dan bolj nagibal proti večeru, bolj me je peklo in bolelo po hrbtu. Narasla je telesna temperatura, pojavil se je glavobol in spet slabost in bruhanje. Dobila sem sončarico. Naslednji dan so nastali veliki vodeni mehurji. Takrat se na zdravnika ni nihče spomnil.

»Bo že minilo,« so dejali. Jokala sem in tarnala. 

»No,  to naj bi bile prve počitnice na morju!« sem si mislila. Že tako sem bila bolj slabega zdravja, ker  me je slabokrvnost kar naprej spremljala.

Ker se zdravje nikakor ni hotelo popraviti, je mama predlagala, da greva domov. Ugotovila je, da mi tudi zrak ni odgovarjal. Spet sva šli na tisti avtobus, ki je vozil po ovinkih in spet je nastala slabost. Do Postojne je bilo zelo hudo, potem sva bili bližje domu in drugačni klimi, zato se je  moje žalostno stanje  začelo počasi popravljati. Doma sem rabila še nekaj dni, da sem se pozdravila od mojih sončno slanih  počitnic. To je bila moja prva izkušnja s počitnicami in morjem.

Minila so štiri leta, ko sem ponovno šla  z družino na morje v Strunjan. Šli smo  v počitniški dom podjetja, kjer je služboval oče. Tudi tukaj nisem imela sreče s počitnicami. Bila sem v puberteti in začel je rasti modrostni zob. Bolečine so bile hude, nisem mogla jesti, na soncu mi ni ugajalo, bila sem brez volje. Teden je minil, šli smo domov, jaz pa k zobozdravniku.

Tako so se končale še druge počitnice brez veselja in radosti. Spomini so ostali in jih večkrat obujam z vnuki.

Zapisala:  Frančiška Šurca