Ko se zazrem skozi okno v dolino Župnijskega vrtca, z očmi pobožam  drevesce, ki je bilo lani v žledolomu zelo ogroženo. »Bo zdržalo, se bo zlomilo?« sem se spraševala takrat. »Vzdrži!« sem mu zaželela, ko sem odhajala. Debela drevesa so popustila pod pritiskom in se kot nemočni velikani zrušila, to drevesce pa je izšlo kot zmagovalec. Le nekoliko ga je upognilo v eno stran. Zdaj je prišla pomlad in za njim je še ena zima. Večje je in močnejše.

Vsak dan ga po svoje pozdravim. Zdi se mi simbol našega dela, vztrajanja, simbol našega veselja in skrbi. Naši otroci so majhni, zelo dovzetni, sprejemajo vse, kar jim pride pred oči in na uho. Vsrkavajo preko svojih čutov in to jih oblikuje v osebnosti. Kako vzgajati, da bodo znali čutiti z drugimi, da bodo vedeli, da so del družbe in da jo s svojim življenjem oblikujejo? Znali naj bi se postaviti za resnico, zavračati laž in vzdržati pod pritiskom. Kako torej vzgajati, da jih kot mlado drevesce ne zlomi v preobčutljivosti? Naše mlado drevesce ima ob sebi oporo. To so otrokom starši, stari starši in vzgojitelji. Ta opora naj izžareva ljubezen, varnost, razumevanje, milino, pa tudi trdnost, meje, red in odgovornost. Vse to se oblikuje od prvih dni življenja, menda že v maminem telesu. Vsak dan je pomemben za oblikovanje trdnega značaja, »močnega debla«, za »razraščanje vej«, iz katerih dehti radost življenja in odgovornost.

V postnem času se pogovarjamo o tem, da Jezus ljubi vse otroke. Ne le to! Vse ljudi! Ko je hodil po svoji deželi, je ozdravljal in delil dobroto. Tudi mi triletniki že plaho pozdravimo mimoidoče. Učimo se opaziti druge, jim polepšati dan, mnogi nas ogovorijo, kaj povprašajo in tako je dan za vse lepši.

Jezus pozna ljudi po imenu. Vsakega! Zanj je vsak pomemben. Ni pomembna znamka čevljev ali obleke, pomembno je srce, ki bije v prsih in ima rado drugega. Z njim deli, ustvarja, se igra, sodeluje. Opazi starejšega, potrebnega pomoči, opazi možnost, kako bi lahko doma kljub drobnim ročicam pomagal, le navdušiti ga je potrebno, spodbujati, spremljati in pohvaliti. Otrok že sam pove, k čemu teži, ko pravi:«Sam!« Da, sam! Trudi se, poizkušaj, vztrajaj, raziskuj, pomagaj, a obenem spoštuj dogovore v skupini in v družini! Tako boš zrasel v« močno drevo«, zdravo osebnost z močnimi koreninami vrednot in življenje ljubečimi »vejami«. Pridejo viharji, žled, mraz…in takrat je potrebno zdržati. In to ti želim, dragi otrok!

Nespameten možak je na pesku zidal hišo in nevihta jo je porušila. Pameten je temelje postavil na skalo in njegova hiša je ostala. Tudi to je ena od zgodb postnega časa. Za naše triletnike je trma preverjanje temeljev staršev in nas vzgojiteljic. Če so ti temelji trdni in se ne spreminjajo kot vreme, potem si na njih postavijo tudi trdne temelje svojega gledanja nase in na svet.

Da, postni čas je priložnost za vse, da premislimo o svojih temeljih in o tem, v kaj bi radi zrasliv(tudi mi odrasli nikoli ne zaključimo rasti). In kakšne temelje- vrednote bi radi prenesli našim otrokom. To je nikoli končana zgodba. Zakaj? Zato, ker otroci preživijo z nami nekaj let, nato pa odidejo a iz naših src in spomina ne odidejo nikoli. V mislih, v dobrih željah, z molitvijo jih spremljamo. Nekateri so že v službah, drugi iščejo delo, študirajo v širnem svetu ali spoznavajo prve zaljubljenosti. Mlajši še gulijo šolske klopi ali jih skoraj zapuščajo. Kjer koli že ste, dragi »otroci«, želim vam trdnih temeljev, vere v življenje, čeprav je kdaj težko in  gotovosti, da je Kristus vse hudo premagal in za nas vstal. Za vsakega izmed nas. Pozna nas po imenu!

Obenem se veselim novih malčkov, ki že trkajo na naša vrata. Pridite, raziskujmo svet, igrajmo se , delimo si dneve, smeh, solzice in radost življenja.

Anica Košir Kropivšek