Bili so ne le dnevi, celi meseci navdihov po vsakokratnem gozdnem odmiku, ki ga doživljam kot popoln reset, kot nekakšno čustveno-mentalno radirko. Tega izbrisa se ne da doseči nikakor drugače, ne da se ga improvizirati. Če nas več dnevni gozdni odmik ne gane do globin, od koder izvira naše razumevanje in vedenje, potem smo ta čas zapravili za rekreacijo, ki ne pušča pomiritve, zrelosti in vedenjskih sprememb. Stari jaz se mora vsaj malo umakniti novim razjasnitvam.

K dogodkom pristopamo kot k potrošnemu objektu, naj bo dogodek za osebno obogatitev ali karkoli, kjer od dogodka niti ne pričakujemo bistvenih osebnostnih premikov, a ravno to naj bi gozdni odmik prinesel. Oseba, ki preide npr. 10 dnevni gozdni odmik, je kvalitativno drugačna. Ko enkrat nekdo občuti življenje zares, tega ne more izbrisati, podobno kot bi prvič v življenju slišal vrhunsko glasbo in te nobena druga ne gane več.

Nikogar ni, ki gozdnega reseta ne bi potreboval. Naša misel se hrani z mislimi drugih ljudi in nas vedno bolj odmika od zavesti, od območja brezmiselnosti, ki ga pooseblja le še narava. Način, kako človek funkcionira, spominja na paranojo pred naravo in življenjem. Tako neusmiljeno gazi po naravi, da se zdi, da se jo boji. Boji se miru, ki bi mu razgalil njega samega in tega zazrtja ne bi prenesel. V tem deliriju ne pomisli, da brez nje ne more preživeti, važno je le, da se znebi zrcala, ki mu kaže strah pred samo-spoznanjem. Propad zavesti se je začel, ko smo o naravi začeli brati in premišljevati, namesto da bi jo doživljali. A tisti, še živi, se bodo vedno zatekali v njen objem zavedajoč se svoje človeške dediščine in jo odvrgli kot pretesno kožo enkrat za vselej. V tem junaškem dejanju je skrita sladkost spoznanja, kdo zares smo in kako izjemne so zmožnosti človeške zavesti. Daljše bivanje v gozdu je najstarejši način duhovnega zorenja, ki ob propadanju gozdov kaže na skrajno zatajitev moči zavesti.

Za Hosto Marjeta Šumrada