Imajo svojo sirarno, v kateri so zaposlene tri osebe. Poleg mleka proizvajajo jogurt, skuto in različne vrste sira: pol trde sire – Škripavac, Poljanac in trde sire – Težak (podoben parmezanu). Poleti pridelujejo tudi mocarelo. Njihovi jogurti so znani po svojih nenavadnih okusih: kava, straciatella, vanilija, jabolko, marelice,… čeprav proizvajajo tudi standardne okuse, kot so jagode, borovnice, breskve,…Sire izdelujejo na tradicionalen način, iz nepasteriziranega mleka, zato je okus povsem drugačen, veliko bolj intenziven kot pri industrijskih sirih. Tradicionalni nepasteriziran siri vsebujejo za človeka zdrave bakterije in encime, ki so pomembni za vzdrževanje zdrave črevesne flore in imunosti.
Mleko, jogurte in sire prodajajo na družinski kmetiji, na domu, odprli pa so tudi trgovino v Pazinu, kjer je zaposlena ena oseba. V času zdravstvene krize jim je prodajo izdelkov uspelo celo povečati s pomočjo prodaje preko interneta in dostave na dom.
Molzejo dvakrat na dan po 4 ure, molzišče- ribja kost, molzejo naenkrat 6 krav. Namolzejo približno 1200 l mleka na dan. Mleko vsebuje 4,1 % mlečnih maščob in 3,7 % beljakovin.
Moške teličke čimprej po rojstvu prodajo, ženske teličke ostanejo v čredi za naprej. V čredi imajo bika za osemenjevanje, ki prihaja iz OC Nova Gorica.
Silvano je gospodar s srcem, vljudno nas je sprejel, je pa tudi dolgoletni prijatelj našega bivšega sodelavca Franca Palčiča, kateri je to ekskurzijo tudi vodil in organiziral. Bili smo deležni super degustacije, tako domačih jogurtov kot seveda vseh sirov, ki jih proizvajajo, katere smo potem tudi kupili v trgovinici.
Pot nas je potem peljala k Mariu Gašpariniju v vas Fabci blizu Višnjana, ljubitelju in gojitelju avtohtonega istrskega goveda. Mario ima 15 glav govedi, od tega 7 govedi ženskega spola , zelo lepega plemenskega bika starega pet let, težkega eno tono, dva mlajša bika, vola starega 12 let in teličke. Na kmetiji se ukvarja tudi z rejo drugih avtohtonih istrskih živali: ima dva avtohtona istrska osla, tri ovce in kozo.
Istrsko govedo je pozno zrela pasma, saj odraste pri starosti 6 do 7 let. Ima dolgo življenjsko dobo, za delo in razmnoževanje se lahko uporablja do 20 let. Odrasli voli dosežejo težo cca. 1200 kg in višino vihra 150 cm. Poseben izgled jim dajejo veliki rogovi v obliki lire, ki so lahko dolgi do 1,50 m. Istrsko govedo je po naravi umirjeno, prijazno, vztrajno, ubogljivo in skromno. To je odraz več 100-letne vzreje boškarina kot delovne živali s skromnimi potrebami po krmi. Uporabljali so ga predvsem za oranje in druga delovna kmečka opravila. Boškarin je sicer najpogostejše ime za istrskega vola, izhaja pa iz italijanske besede bosco (gozdovi). Zadnje čase pa s tem imenom poimenujejo kar vse živali istrskega goveda kar ni pravilno.
Mario in njegova hči sta nas zelo lepo sprejela, Mario nam je zapel svoje domače istrske pesmi o boškarinih in o Istri, predstavil nam je del treninga s svojim najstarejšim 12 letnim volom in povedal zelo veliko o tej pasmi. Vola smo lahko tudi pobožali in se z njim slikali.
Mario se s svojimi volmi že vsa leta udeležuje tradicionalne razstave boškarinov. Ta razstava poteka na tradicionalni »fešti« v malem istrskem mestu Kanfanaru, vedno vsako prvo soboto po Sv. Jakobu v mesecu juliju. Prireditev so poimenovali «Jakovlja« in bo letos že dvaintridesetič. Njegovi voli dosegajo pri ocenjevanju najvišje uvrstitve, predvsem v kategorijah najlepši in najposlušnejši boškarin.
Vljudno smo se zahvalili Mariu za obisk, za predstavitev kmetije in nasploh tega prekrasnega avtohtonega istrskega goveda- boškarina.
Ekskurzijo smo zaključili v gostilni Jadruhi ki leži v istoimenskem naselju med Višnjanom in Vižinado, z odličnim kosilom, tradicionalno istrsko mineštro bobiči in golažem iz boškarinovega mesa.
Tekst in slike: Ana Pečjak, terenska kmetijska svetovalka, izpostava Vrhnika
