Dostava in postavljanje božične smreke ni nekaj novega za Dvig, saj je to vršil že večkrat tako v Ljubljani kot po drugih slovenskih mestih in krajih. »Nedvomno so bile naše bogate reference in izkušnje iz preteklih let zelo pomembne, ko so se odločali, komu zaupati dostavo in postavitev božične smreke v Vatikanu,« so nam zapisali iz Dviga. S pripravami so začeli avgusta, ko so dobili prvo povpraševanje, če lahko projekt izpeljejo. »Projekt se nam je zdel privlačen, zato smo takoj začeli z aktivnostmi. Velik izziv je bilo najti primerno smreko - smreko so izbirali predstavniki družbe Slovenski državni gozdovi ter ministrstva za kmetijstvo – in pri tem upoštevajoč njeno lokacijo, saj smo morali do nje dostopiti z avtodvigalom in specialnimi vozili za prevoz tovora dolžine 30 metrov.« V družbi Slovenski državni gozdovi so s svojimi terenskimi ogledniki našli nekaj lokacij, ki so si jih nato ogledali družno s predstavniki Dvig ter na koncu določili tisto smreko, ki bo krasila vatikanski trg. 
 

Poleg velike smreke še 42 manjših smrečic

Slovenski gozdovi premorejo veliko slokih in lepih igličastih lepotic, a za tako dolgo pot so nekatere vendarle prevelike. Pomembno je, da ne presegajo dovoljenih dimenzij izrednega prevoza, sicer se lahko vse skupaj zelo zakomplicira. V Dvigu pravijo, da so bili pri transportu omejeni na dimenzije izrednega prevoza, ki ni smel presegati 4,5 m širine ter 4,5 m višine. »Za zagotovitev ustreznih dimenzij je bilo veje smreke potrebno zvezati na ustrezne dimenzije. Smreko je bilo potrebo tudi zaščititi za čas transporta predvsem zaradi morebitnih vplivov soljenja cest in morebitnih drugih mehanskih poškodb. Vse to nam je uspelo narediti.« Poleg »osrednje smreke« so v Vatikan dostavili še 42 manjših smrek, velikih od dveh do devet metrov, ki so jih z dvema tovornima voziloma dostavili že prej. Še eno dodatno tovorno vozilo pa so potrebovali za prevoz okraskov in venčkov. 

Na Trg sv. Petra v policijskem spremstvu

Na pot so se podali iz Kočevske reke 24. novembra. Preko mejnega prehoda Fernetiči so se nato po etapah pomikali proti Vatikanu. Vožnja je potekala večinoma ponoči. Veliko previdnosti in medsebojnega usklajevanja je bilo potrebno na poti proti večnemu mestu. Vsako pot si poprej natanko ogledajo zavoljo morebitnih omejitev, saj bi bilo po toči zvoniti prepozno. »Pri Padovi je bilo na avtocesti gradbišče. Prometna pasova sta bila deljena z betonskimi ovirami. Širina našega tovora je presegala en pas, zato so nam morali odstraniti betonske ovire, zapreti avtocesto, tako da smo se nekaj časa vozili samo po sredini ceste oziroma po obeh pasovih.« Prihod v mesto je bil (v noči iz nedelje na ponedeljek 30. novembra) , če v šali zapišemo, božično-novoleten: v soju luči štirih policijskih avtomobilov in štirih motorjev. 

Slovenija se vrača po 24 letih
Božično drevo vsako leto Vatikanu podari druga država ali pokrajina. Letos bo na Trgu svetega Petra po 24 letih praznično ozračje znova širila slovenska smreka – ta je stara 75 let, težka sedem ton, posekali pa so jo v drugi polovici novembra v kočevskih gozdovih. Slovenija je v Vatikan poleg smreke za trg pred baziliko poslala še 42 manjših smrek in belih jelk, ki bodo krasile zunanje površine mesta in vatikanske urade. Poskrbeli smo tudi za okrasitev božičnih dreves, okrasje zanje je delalo 400 prostovoljcev. »Da Slovenija po 24 letih ponovno Vatikanu podarja božično drevo, je odlična priložnost predvsem za zaznamovanje 30. obletnice našega plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti. Simpatična okoliščina ob tem pa je tudi ta, da to praznujemo v letu, ko praznujemo 100. obletnico rojstva Janeza Pavla II., hkrati pa tudi 100. obletnico rojstva dveh velikih Slovencev, domoljubov in državotvornih osebnosti: nekdanjega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja in prvega veleposlanika pri Svetem sedežu doktorja Štefana Faleža,« je ob tem za nacionalno televizijo dejal veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu, Jakob Štunf.

 

Najbolj so jim všeč projekti z dušo
Pri Dvigu se s prevozi in dvigovanji srečujejo dnevno, a nekateri projekti imajo drugačen pridih. »Najbolj ljubi so nam projekti povezani s prestavami raznih kozolcev in kapelic. Zelo veliko nam namreč pomeni ohranjanje slovenske kulturne dediščine. V spominu nam je ostal tudi prevoz podmornice za pivški vojaški muzej.« Pravijo, da so to projekti za njihovo dušo, za vse nas pa spomin na preteklost in za rodove prihodnosti. Tega ne bi bilo mogoče brez 35-članske skupine strokovnjakov pod okriljem družine Jeraj. »Naš cilj ni le dvigniti, ampak pomagati, da hitreje in varneje uresničite poslovni cilj. Druži nas prepričanje, da nič ni nemogoče. Pa tudi, da je uspešno izpeljan projekt vedno posledica našega znoja, pameti in tehnike.«

Gašper Tominc, foto: arhiv Dvig