Za hišo je pred leti izdelal zimski vrt, kajti nekateri kaktusi so postali preveliki in prenarodni za notranje prostore. Danes tam obiskovalcu padejo v oči predvsem trije, ki izstopajo po svoji velikosti. Prva dva sta stebričasta kaktusa, od katerih najvišji sega dobrih pet metrov v višino in bo čez nekaj let začel Dragu beliti lase, saj mu bo zimski vrt po višini postal prenizek. »Mislim, da je star okoli 28 let, h nam pa je prišel tako, da sem ga videl pri nekomu v naši ulici. Lepo sem ga prosil za podtaknjenca in iz njega je sedaj zrasel večmetrski kaktus,« je povedal naš sogovornik, ki pa mu je še najbolj pri srcu druga impozantna bodičasta gmota: perujska kakteja. Ta ima daljšo brado kot predhodnik: že leta 1968 sta ga imela Dragova starša. »Ker pa je zanju postal prevelik, sem se ponudil, da ga sprejmem jaz. Ko sem ga pripeljal domov, je bil visok okoli 80 cm, danes meri skoraj tri metre.« Do take višine je potreboval okoli petdeset let, kar bi, če bi ga recimo prodal, naneslo od 20 do 30 tisoč evrov. »Gre za kaktus, ki raste v perujski puščavi, med našimi gojitelji pa ga ne srečamo ravno pogosto. Ne zahteva veliko: poleti ga zalijem na vsakih štirinajst dni, pozimi pa na mesec. Cvetel naj bi po 30 letu, vendar pri meni še ni.« Če mogoče gojenje samo po sebi ni tako zahtevno, pa je toliko bolj zahtevno opravilo njegova presaditev, ki jo ovirata velikost kaktusa in njegovo trnovo steblo. »Ko smo v preteklosti presajali, smo morali narediti nekakšen oder, postaviti škripce, kaktus pa oviti v debelo blago, da smo ga spravili iz posode.« Predvidoma letos naj bi jih presajal, a priznava, da mu nekako ne diši, ker gre za tako velik projekt. »A kaj moreš, če želiš, da bodo lepo uspevali, se je potrebno potruditi.«

Sicer pa je v Dragovem zimske vrtu mogoče zaslediti še druge kaktuse, agave, aloje, ježevce… med drugim tudi strupeni kaktus, katerega imena ne pozna natančno. Ve pa povedati, da ga je pred desetletji zaradi njegove redkosti moral »prešvercati« iz Švice. Mleček naj bi bil strupen – baje bi naj ga uporabljali domorodci za izdelovanje strupenih puščic. A ne glede na pestrost kaktusov, ki jih ima Drago, njegovo srce še vedno ostaja pri perujski kakteji. Kako tudi ne, ko pa gre že skoraj za družinsko zapuščino, ki se prenaša z roda v rod…

Gašper Tominc, foto: GT