Po dolgotrajnem odlašanju je končno prišel na vrsto tudi Dobrač. Gora, ki naključnega obiskovala spominja na našo Veliko planina ali pa Krvavec oz. nekaj vmes. Gora na avstrijskem Koroškem znana po katastrofalnih potresih, ki so v večjem delu spremenile njegovo podobo in tudi dolino Zilje pod seboj.

Pričakovali smo, da bo vožnje več, vendar sem nam je to le zdelo. Duno in Špik sta se prav hitro dvignila po Alpski cesti nad Beljakom in kmalu smo se ustavili na osrednjem parkirišču, od koder smo jo mahnili po travnatem pobočju navkreber. Lep in jasen dan nam je ponudil številne razglede. Predvsem smo z zanimanjem občudovali naše Julijce. Zorni kot z Dobrača je za nas nevsakdanji in zato toliko bolj zanimiv. Zagotovo nam je največ skominov povzročal Montaž, sicer tudi naš prihajajoči izziv.  Prvi postanek ob postojanki za reševanje, nam je ponudil čudovite panoramske razglede na vse strani. Nadaljevali smo proti vrhu, no preveč enostavno bi bilo, če bi jo ubrali po najbližji poti, zato je poskrbel Špik. Tako smo spotoma videli še nekatere zanimivosti, predvsem vidne posledice potresa davnega leta 1348. Vse skupaj daje vtis, da se je gora kar razklala in zasula vse pod seboj. Sonce je posijala še močneje in precej prepoteni smo se približali antenskemu stolpu, se povzpeli do Nemške cerkvice in nato še čisto na vrh Dobrača. Obiskali smo tudi Slovensko cerkvico, ki po svojem zvonu spominja na zvon želja v cerkvi na Blejskem otoku. Prijeten počitek in čudoviti razgledi so nudili pravo doživetje. Tudi Stari in Peter sta se priključila in nato smo družno krenili nazaj v dolino.

Pohod smo zaključili s kosilom v gostilni pri Martinu v Kranjski gori.

Ob dobri hrani, kapljici je čas hitro minil in kmalu smo se zadovoljni in polni prijetnih vtisov napotili nazaj proti Vrhniki. Pohoda smo se udeležili: Cvele, Cvičkar, Duno, Peter, Povžar, Stari, Špik, Špilčk in Vezist

Fotografije: Vezist

Besedilo: Vezist