Drugi aprilski torek smo imeli Barjani pohod na Kobalove planine nad Idrijo.

Avtobus nam je prihranil prve asfaltne ride nad Idrijo in nas je dostavil skoraj do zgornje kapelice križevega pota nad cerkvijo sv. Antona. V lepem vremenu smo se podali nekoliko navkreber in po severnem pobočju Kobalovih planin nad kmetijo Na Stanu. Pot nas je vodila naprej po tesni grapi, kjer si moral kar paziti, da med obračanjem nisi zadel z nosom v nasprotno pobočje, do domačije Lomar na sedlu na višini naše Planine. Tam smo si privezali dušo, nato pa se s krajšim, malo resnejšim vzponom zavihteli na Cerkovni vrh nad Spodnjo Idrijo. Z njegovih približno osemsto metrov se odpre razgled daleč naokoli – od Porezna na eni strani do Javornikov in Golakov na drugi, da si kar oddahneš od prejšnje stisnjenosti.

Med potjo so nas vlekle za rokav najrazličnejše rožice v polnem pomladanskem razcvetu, od pohlevnih mrtvih kopriv, vijolic, spominčic in torilnic, podlesnih vetrnic in pljučnikov, prek peterolistne konopnice pa vse tja do aristokratske Scopolijeve kranjske bunike. Zato tudi nismo dosegali kakšne prav športne povprečne hitrosti – kar pa ni nič novega in tudi ni nič narobe.

Pot smo nadaljevali po grebenu Kobalovih planin, kjer nam je popestrili razgled še Blegoš, nato pa se je začel pol kilometrski spust nazaj v dolino. Med potjo smo čakali, ali se bo velika geološka prelomnica, ki teče mimo Idrije, kaj premaknila, pa se na našo veliko srečo ni. V Idriji so nas pri Kosu čakali žlikrofi s tremi polivkami. Porcije so bile knapovske, tako da smo se kar nagarali z njimi, na avtobusu med vožnjo domov pa nekoliko globlje sopli.

Besedilo: Uroš Aleksič

Fotografije: Stane Kržmanc, Jana Marušič, Andrej Verbič, Sonja Zalar Bizjak