26. 9. 2024 - Današnji pohod se ni pričel ravno obetavno. Še pred šesto uro zjutraj je močno deževalo. Ko smo se posedli na avtobus, ni več deževalo in vsi, ki smo se zbrali, smo si želeli, da tako tudi ostane. Odpeljali smo se do Cerknice. Nadeli smo si nahrbtnike, pripravili pohodne palice  in že smo se začeli počasi vzpenjati, najprej po betonskih stopnicah, nato pa po gozdni poti. 
Ko smo že nekaj časa hodili, so se že začele prve kapljice, ki pa nas niso prestrašile. Steza je bila malce drsljiva, poleg tega je začelo bolj deževati. Naš vodnik Jože se je odločil, da bomo del poti hodili po cesti, ki vodi na Slivnico. Poleg dežja je tudi močno pihalo in tisti, ki so imeli samo dežnike, so jih morali močno držati, da jih ni odneslo. Med prijetnim druženjem in klepetom smo prišli na vrh Slivnice. Ker je močno  pihalo, smo se kar hitro odpravili do koče. Koča na Slivnici je lepo obnovljena, vendar je bila zaprta. Če pa je kdo želel, si je lahko postregel s čajem, ki ga ima oskrbnik koče vedno pripravljenega za planince za prostovoljne prispevke in hladilnik, v katerem se nahaja pijača. Tu smo imeli kratek postanek za zasluženo malico.
Če bi bilo lepše vreme, bi lahko opazovali presihajoče Cerkniško jezero, tako pa se je bolj malo videlo. Predno smo se odpravili nazaj v dolino, smo se še slikali pred čarovnico z metlo, ki je postavljena pred kočo. Nato smo se počasi odpravili proti dolini. Po prihodu do avtobusa smo bili zelo veseli, saj smo preživeli zelo lep dan kljub malce deževnemu vremenu, na koncu se je celo pokazalo malo sončka. 
Naši slavljenki hvala za sladke dobrote, Jožetu pa hvala za lep in varen pohod.

Zapisala: Cvetka
Fotografije: Marjeta in Stane
Film: Stane