Neverjetno, kako hitro je leto naokoli in spet se začenjajo  naši pohodi. Prvi je bil na notranjsko goro Slivnico. In ker nas je vreme uslišalo, smo se nanjo tudi odpravili. Sam sem bil že večkrat na vrhu Slivnice in vedno znova se vračam v upanju, da bom morda enkrat le srečal tiste čarovnice, ki bojda po starih legendah živijo v breznu pod vrhom in letajo okoli Slivnice.

Zjutraj smo se s stalnega zbornega mesta odpravili na pot. Med vožnjo nas je vodnica Sonja poučila o geoloških, botaničnih, geografskih in drugih posebnostih pokrajine, kamor smo se napotili. Kmalu smo prispeli  v Cerknico, ki je večini ljudi znana po znamenitem jezeru in vsakoletnem pustnem karnevalu. Manj pa je znano, da prvi zapisi o kraju segajo več kot tisoč let nazaj. V srednjem veku je bila pomembna zaradi obrti in trgovine z dragoceno soljo, ki so jo tovorili iz Primorske po poti skozi Menišijo naprej do Ljubljane. Po poživljajoči jutranji kavici in smo zakoračili v  hrib, takoj za halo lesno predelovalne industrije Brest, kjer je nadmorska višina približno 560 m.

Pot nas je vodila skozi borov gozd, ki ga je lanskoletni žled hudo prizadel. Lastnikom in skrbnikom je uspelo očistiti glavne poti, veliko gozda pa je še vedno polnega polomljenega drevja. Ko smo  prispeli na planoto, ki v toplejšem delu leta služi paši, nas je ob nekaj centimetrih snega pričakala prava zimska pravljica. Ob skednju, od koder je bil prekrasen razgled po dolini, smo si privoščili postanek in se okrepčali. Pod planoto se nahaja na Gradišču (858 m n.m.) prazgodovinska naselbina. Tu so odkrili ostanke suhega zidu. Odrinili smo naprej proti vrhu in tistih nekaj centimetrov snega nam je dajalo občutek zimskega pohoda.

Čarovnic pa tudi tokrat ni bilo. Pa vendar, v daljavi smo opazili tri postave v črnih oblačilih, eno z zakritim obrazom, ki so vzbudile zanimanje… Ko smo se približali, smo ugotovili, da to niso, ampak…, prepustite se domišljiji.

Po dveh urah vzpenjanja smo prispeli na vrh Slivnice, 1114 m.n. m. Močan veter nam je kuštral lase, ni pa nam skazil prelepega razgleda. Zapustili smo vrh mimo kamnite vrtače, od koder nam je pogled pritegnilo Cerkniško jezero, okoliške vasi in vrhovi, Javornik, Snežnik … Tu je sledilo obvezno fotografiranje. Pot nas je potem peljala do Doma na Slivnici, 1075 m.n.m., ki je bil zaprt, a v njegovem zavetju smo si poiskali prostor, kjer smo se okrepčali iz nahrbtnikov in nabrali moči za povratek v dolino.

Barjani smo tako imeli lep pohod, čarovnic spet ni bilo in zato se bomo na za nas bližnjo Slivnico gotovo še vračali. Lov na čarovnice je torej še odprt.

Besedilo: Marjan Nicoletti

Fotografije: pet Barjanov