Ob diaprojekciji je naredil kratek kronološki presek tajne službe, ki je imela v polstoletni zgodovini različna imena, sestava pa je večinoma nespremenjena, ter ji pripisal krivdo za več tisoč likvidacij. Eno najbolj množičnih pobojev je primer Hude jame, kjer je na krut način usahnilo okoli tri tisoč življenj. Operativni člani tajne službe so bili večinoma mladi Slovenci, ki so po Leljakovem mnenju 90% vseh akcij izvajali za zaščito partijskih interesov in ne za državno varnost kot tako. V vrste UDBE so prišli bodisi iz patriotskih vzgibov bodisi jih je tajna služba z izsiljevanjem prisilila v sodelovanje. Leta 1990 so večino arhivskega materiala zdaj nekdanje službe državne varnosti uničili – sploh tisti del, ki se je nanašal na »notranjega sovražnika«, zato je raziskovanje tovrstne preteklosti težavno delo.

Leljak je govoril še o tehnikah prisluškovanja, o tempiranih minskih sredstvih, balističnih iglah, tihih načinih likvidacije… Večina te tehnike leta 1990 ni bila predana novi oblasti, pač pa je poniknila neznano kam, kar odpira nova vprašanja. Govora je bilo tudi o rezervnem sestavu UDBE, ki je nastal po vdoru skupine hrvaških emigrantov leta 1972, predstavljena so bila celo imena Vrhničanov, ki so sodelovali v njem in bili seveda zato tudi na njenem plačilnem seznamu.

»Že nekaj let se ukvarjam z raziskovanjem naše zamolčane zgodovine. V zadnjem času se posvečam raziskovanju UDBE, ki je najbolj zaznamovala pretekli čas, vse bolj pa je prisotna še danes. Preveč zamolčanega odkrivam, zato se trudim, da to resnico predajam naprej. Le resnica nam bo pomagala do preobrazbe naših življenj, da se bomo vključili v tire zahodnega evropskega življenja in razmišljanja,« je o vzgibih raziskovanja dejal Leljak.

Pogovrni večer je organiziral lokalni odbor SDS.

Gašper Tominc