»Veliko prenese človek, to vem sam; par konj bi ne zvleklo tovora, ki ga nosi na plečih že otrok. Ali da se dá trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat, devetdesetkrat. Če bi bil rekel svoji materi, da naj mi za ped odmakne Ljubljanski vrh, zato ker preveč tišči na Močilnik, bi ga bila najbrž zares odmaknila. Bog daje materam čudne uganke. Na primer: kako bi se pripravilo kosilo za osmero ljudi, če ni groša v hiši in če ne dá štacunar niti soli na upanje? Kosilo je na mizi. Skrivnostno gre življenje dalje od dne do dne in se ne ustavi. Strma in grapava je pot, težek je voz; na vozu sedé otroci, osmero jih je; jedó in pijó, smejó se in kričé; mati je vprežena; če bi se odpočila, če bi stopila prepočasi, bi jo švrknilo preko sključenih pleč: ›Hej, potegni!‹ Tam kje pod visokim klancem omahne. Omahne in umrje. In še umreti jo je sram; zdi se ji, da je storila krivico tistim, ki so živeli od njenega življenja.«  

I. Cankar: :Moje življenje

Mati, domovina.  

Dve ljubezni, ki nas spremljata vse življenje, od zibelke do groba. Zato ni naključje, če vsako leto ti dve ljubezni združimo in se poklonimo, ter ju počastimo s pohodom Po poteh Cankarjeve matere hkrati. Če izkažemo svoj odnos do največje matere vseh slovenskih mater in svoje domovine, ki smo ji pred desetletji enotno izglasovali samostojnost.  

Pot nas je peljala od cerkve sv. Florijana, na vrhu Vrzdenca, mimo južnega dela vasi, kjer se je rodila Cankarjeva mati v leseni bajti ob Rožmanovem mlinu, in se nadaljevala skozi vas Žažar, se povzpeli do križa na Gradišču z razgledom na vse strani naše lepe domovine.  

»Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev in je rekel: »Veseli ljudjé bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!«  

Naprej v Veliko Ligojno, na Staro Vrhniko in starovrhniško »lopo«, čez Tičnico, kjer se je Cankar kot otrok igral s svojimi vrstniki v času brezskrbja otroških dni, mimo cerkve sv. Trojice.  

»Bela kakor nevesta se sveti na holmu Sveta Trojica, razgleduje se po solnčni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima'',  kakor jo je opisoval Cankar  in kjer se po legendi pod oltarjem še danes sliši pretakanje starodavnega jezera. Takoj pod vznožjem se ustavimo v hiši Na klancu, kjer se je rodil eden naših največjih mojstrov peresa. Pot zaključimo tako, kot se zaključi naše življenje -  ob obzidju vrhniškega  pokopališča vsakega popotnika, ki se ji pride zahvalit in poklonit, pričaka Cankarjeva mati Neža.

Več kot stosedemdeset  popotnikov, morda celo več, nas je povezovalo v tej ljubezni na praznični dan. Stosedemdeset popotnikov v veselem druženju pa vendar vsak s svojimi mislimi in spomini na otroštvo, mater in dom(ovino), prežeti s trozvočjem, ki je Cankarja razsvetlilo nekega jutra: Življenje, Mladost, Ljubezen.

Naslednje leto se veselimo spomenika Neži Cankar, ki nas bo poslej na začetku poti v Vrzdencu vsako leto pospremila na pot, združene v eno, enotne in ponosne Slovence, »v eni vrsti, pod enim praporom«, kot bi si tudi danes želel naš Ivan Cankar.

Peter Teichmeister