Ko pogledamo z Vranskega proti Menini, se nad vasjo Merinca kaže z drevjem obrasel nekdanji lovski dom na Orehovcu, ki je sedaj v privatni lasti. V obdobju po ustanovitvi Lovske družine Vransko, to je pred dobrimi 66 leti  ali točneje 26. maja 1946, je bila to najbolj obiskana izletniška točka v neposredni bližini Vranskega. Takratna lovska družina je iz stare kmečke stavbe v glavnem z udarniškim delom obnovila to stavbo v lovski dom na Orehovcu, kjer je bilo tudi lovsko strelišče. Lovska družina Vransko je uredila še cesto, tako da je bil dostop omogočen tudi z avtomobilom.

V tistih letih sem z velikim občudovanjem spremljal njihovo zagnanost pri delu, predvsem pa njihova prijateljska druženja, lovske pripovedi in moč ustvarjanja prijetne družbe. Čeprav nismo bili člani lovske družine, smo bili nečlani vedno toplo sprejeti in smo v tem domu doživeli veliko lepih trenutkov, ki nam s spomini polnijo naša življenja.

Lovsko družino Vransko je ustanovilo 17 lovcev , ki so bili po večini ugledni kmetje in obrtniki. Prvi predsednik je bil Robert Kladnik, kmet iz Čepelj, ostali soustanovitelji so bili Karel Košenina, gostilničar in mesar, gostilničar Jože Križnik, lovski čuvaj Oto Šindenfeld, čevljarski mojster Jaka Virjent, pleskar Anton Marko, zidar Konrad Pirnat, mlinar Alojz Druškovič, zidarski mojster Franc Ketič, kmet Franc Pikl, Pavel Ukman, Ludvik Šmit in Jože Jerman, kmetje iz Zahomc, Luka Kajbič, kmet iz Jeronima, Blaž Hribernik, kmet z Vologe, Ludvik Jesenik, elektrikar iz Brodov, in Ivan Šporin, kmet iz Prekope.

Takratno lovsko društvo je dobilo lovišča v izmeri 5220 ha. Lovska meja se pričenja na Čreti, gre do Šentjošta, Lipe, okrog hriba Predkovica na Slape, zavije na jug na Farovško planino, nato na Jakov Dol-Bistrico, Sp. in Zg. Limovce, Ravne, Lepo Trato do Pondorja in Vindije pri Kapli, na Šmartno do izhodiščne točke na Čreti. Ta lovišča so pripadala nekdaj Celjskim grofom, ki so imeli tudi stopniški grad Heckenberg. Nato je prešlo lovišče v last raznih grofov in nazadnje baronov Witenbachov. Baroni so lovili na svojih posestvih, ostali revir pa je prišel v zakup premožnejših slovenskih družin. Tako je v letu 1910 prešlo lovišče v roke slovenskih lovcev. Bilo je razdeljeno na tri dele. Od Witenbachov je kupil graščino Majdič, nato Robič, občino Vransko pa sta imela v zakupu Schwentner in Jeronim Sachaver. Po odstopu teh so se menjali zakupniki vse do druge svetovne vojne. Seveda takrat o kakršni koli načrtni gojitvi divjadi ni bilo govora.

Ko začneš raziskovati bogato zgodovino lovstva na Vranskem, se preprosto ne da omejiti na stran, ki mi je odmerjena. Moj poudarek v tem sestavku je bil namenjen ustanoviteljem, zgodovinskemu delu in lovskemu domu na Orehovcu ter pridnim začetkom naših lovcev na Vranskem.

Z denacionalizacijo je bil lovski dom vrnjen starim upravičencem. Lovska družina se je številčno okrepila in odločila postaviti nov lovski dom. To jim je tudi uspelo, saj je dom postavljen in v notranjosti izgotovljen. Društvu moramo dati vso priznanje za odgovorno in strokovno delo, za uspešno uravnavanje populacije divjadi, za številna prostovoljna dela in pravilen odnos do narave in ekologije. Za konec pa želim vranskim lovcem še veliko lovskih uspehov in dober pogled.

                                                                                                                                                                          Vlado Rančigaj