V sredo, 7. novembra, smo s stanovalci pripravljali ozimnico. Želeli smo, da bi tudi to zimo lahko jedli svoje zelje. Prvo idejo je na glas izrazila naša direktorica, stanovalci pa so bili takoj za akcijo. Kupili smo 10 vreč domačega zelja. Vsak korak dela smo skrbno načrtovali: nakup primerne posode za hrambo zelja, kje si bomo sposodili nože za ribanje, kdo bo zelje čistil in pripravil za nadaljnjo obdelavo in seveda - kdo bo ribal. Pri vsem tem so nam pomagale naše kuharice, hišnik, direktorica in delovna terapevtka, ki je skrbela, da je vse potekalo po načrtu.

Najprej smo pripravili prostor, potrebne pripomočke in pričeli s čiščenjem zelja. Nožev je kar prehitro zmanjkalo. Ko so prišli zadnji pomočniki, so se začudili: "Kaj pa naj jaz?" A smo jim hitro našli delo. Takoj smo potrebovali dva stanovalca za ribanje - eden je ribal, drugi je držal nože. Sprva je delo potekalo ločeno na moško in žensko delo. A so stanovalci hitro zamenjali vloge. Ja, tudi gospe so ribale zelje in gospodje pospravljali. Le stanovalec, ki je tlačil zelje, je ostal ves čas isti. Vmes smo klepetali in ocenjevali, ali je zelje naribano dovolj na tanko. Dve urici, kolikor smo potrebovali za naše delo, sta minili kot blisk. Na koncu smo  pospravili še prostor in z nasmehom na obrazu odšli vsak na svojo stran.