Ko boš, fantič, na vojsko šǝw,

pridi mi povedat,

da ti bom pomagala punkǝlček navezat.

                    _Ljudska¹

Biti »rekrut« oziroma nabornik je za naše prednike, a tudi za nas in naše rojence, pomenilo v večini primerov ponos, veselje in junaštvo, pa tudi odpor in strah. Danes je ostal le še spomin na takratne običaje. Na tiste čase nas spominjajo le še zapisana spevna besedila.   

Takrat je to pomenilo, da je vsak mladenič z 18 leti postal naborni obveznik in je po prejemu poziva za nabor postal nabornik. Na pregledu, viziti, ga je vojaška komisija prepoznala sposobnega za vojaško službo, v redkih primerih pa tudi ne. Po prejemu poziva za odhod k vojakom je postal vojaški obveznik, ob prestopu praga vojašnice pa vojak. Še v prejšnjih časih je moral vsak rekrut prinesti s seboj tudi lesen kovček določene velikosti.

Povsod po svetu so morali in še morajo vojaki podati vojaško prisego. Besedilo v večini primerov prejšnjega in današnjega časa vključuje močan domoljubni naboj: »Če bo potrebno, bom žrtvoval tudi svoje življenje.« Po odsluženem vojaškem roku je bilo vsakemu rezervnemu  obvezniku dodeljen vojaški razpored.  Ob vsakem pozivu/vpoklicu se je moral javiti v vojaški opremi.

Naboru so marsikje v Sloveniji rekli tudi "štelunga", v primorskih krajih »vizita«, drugje pa tudi »vestirnga«. V slovarju tujk piše, da je rekrut­/nabornik vojaški novinec; Slovar slovenskega knjižnega jezika pa navaja, da je nabornik vojaški obveznik pred služenjem vojaškega roka. Tudi za odhod k vojakom se je v tistih časih uporabljala besedna izpeljanka »ajnrikanje«. Po odsluženju vojaškega roka pa so vsi postali tako imenovani »rezervisti«.

Različni kraji, v različnem času različni običaji. V vsakem primeru pa je šlo za pregled (vizito) pred vojaško komisijo, ki je ugotavljala vojaške sposobnosti osemnajstletnikov. Iz tega razloga ponekod še dandanes ohranjajo običaje/šege tistega časa.

Na Vranskem je bil običaj, da so se rekruti zbrali na določenem kraju in nato v »vojaški« formaciji s harmonikarjem na čelu prikorakali v trg in se po krajšem rajanju napotili pred vojaško komisijo. Številni pričujoči rekruti na sliki,  ki so bili rekrutirani v pomladanskem času, so po moji prepoznavi iz okoliša takratne krajevne enote Sv. Jeronima. Sprevod se je ustavil pred takratno občinsko stavbo, kjer so se jim pridružile nekatere njihove spremljevalke in trška otročad.

                                 REGIMENT

Regiment po cesti gre,

moj ljubi pa najnapre,

moj ljubi se od vseh pozna,

ki zélen pušlc ma.  _Ljudska²

Najbolj mi je ostal v spominu »regiment rekrutov«, ki jo je spremljal takrat poznani harmonikar, mlinarjev Radko iz Prapreč. Ta navada pa je na Vranskem počasi izgubila pomen, ker je Vransko postalo leta 1958 sestavni del komune Žalec, kamor je bila prenesena tudi vojaška komisija za nabornike Vranskega z okolico.

Ob današnjih dogodkih se mi vse pogosteje obujajo spomini na moje takratno usposabljanje za branilca domovine, ki je vključevalo predvojaško vzgojo, služenje vojaškega roka in tako imenovane »orožne vaje«, na katere sem bil »vabljen« vse do dopolnjene starosti 55 let. 

PREDVOJAŠKA VZGOJA

Po letu 1958 je bil za šolajočo mladino uveden učni predmet predvojaška vzgoja; za kmečko in delavsko mladino pa se je še naprej izvajala v taborih predvojaška vzgoja.

V šoli sem se usposabljal teoretično, praktično in v streljanju. Teorija je bila mačji kašelj. Korakanje smo vadili  na nogometnem igrišču. Plazenje po trebuhu in »kros po vseh štirih« pa smo vadili na Bonifiki (Koper), porasli z robidovjem in drugim »prijaznim« bodečim rastlinjem. Vojaško puško M48 sem prvič »objel« na strelišču, ki je bilo le nekaj sto metrov nad Debelim rtičem v Resseljevem gaju. Sreča, da je sošolec imel VESPO, takrat aktualni motor, da mi ni bilo treba peškati na strelišče. Takrat sem tudi prejel knjižico predvojaške vzgoje, v kateri so bile vpisane vse moje dotedanje ocene in izvedene aktivnosti. 

V nadaljnjem izobraževanju pa sem moral obiskovati obvezna predavanja in opraviti  izpit iz predvojaške vzgoje v prvem in drugem letniku študija.

NABORNA OBVEZNOST

Po vpisu v vojaško evidenco sem prejel poziv na nabor za pregled pred vojaško komisijo v Žalcu. Vse je potekalo brez predhodnih »ceremonij«, po načelu »pregledan in spoznan za sposobnega za vojaško službo«.

Ob tej priložnosti sva se na naboru srečala s sošolcem iz Stopnika, ki mi je omenil, da se bo to jesen namesto k vojakom napotil preko »luže« k bratu in sestri v Kanado, kar mu je  po dveh poskusih tudi uspelo. Še pred odhodom pa mi je za spomin podaril svoje kolo. Nekaj let sva si dopisovala, potem pa se je nit pretrgala.

Leta 2015 sem ob brskanju po svetovnem spletu naletel na sporočilo o njegovi zadnji poti. Iz nekrologa sem razbral, da je bil uspešen podjetnik, velik ljubitelj športnih avtomobilov in da se mu je življenjska pot zaradi bolezni zaključila v 71. letu starosti.

Tudi jaz sem se namesto k vojakom napotil na študij. Kot naborni obveznik sem moral vsako leto vlagati na oddelku za vojaške zadeve prošnjo za odložitev služenja vojaškega roka in potrdilo o študiju.

VOJAŠKA OBVEZNOST

Po študiju sem bil uvrščen na čakalni seznam za 12-mesečno služenje vojaškega roka. Pomlad je minila mirno, brez poziva. V začetku septembra pa se je zgodilo in prejel sem poziv za služenje vojnega roka, in to na Kosovem, misija »spoznavajmo svet in domovino«.

Prvi zaplet

Že čez teden dni po prejemu poziva je sledila priporočena  pošta iz oddelka za vojaške zadeve občine Žalec z navodilom, da vrnem prejeti  vojaški poziv. Spreletela me je misel, da slabše ne more biti, kvečjemu boljše. Prejel sem nov poziv in vozno karto s pojasnilom, da se moram 22. 9. 1967 do 17. ure javiti v vojašnici v Tolminu. Super, planinska pešadija. Tako rekoč doma. Na vprašanje, zakaj sprememba, je bil kratek odgovor, da to ni moja stvar. Planinska pešadija, kot naročeno ­– obeti za enoletno planinarjenje, hrana po 3. tablici – pravi brezplačni dopust. Glede na »domače« okolje sem se odločil, da bom izkoristil vsako priložnost preživetja izven vojašnice.

Iz tega razloga sem se namesto v vojašnico odpravil na planinski pohod preko Pohorja, Smrekovca in Raduhe na Korošico, vse do Turske gore, Okrešlja in nazaj v Logarsko dolino. V tolminski vojašnici sem se javil ob koncu septembra z desetdnevno zamudo. Začuda ob prihodu ni bilo nobene reakcije, samo pripomba, da »kasnim«.

Drugi zaplet

Ko sem si v tolminski vojašnici nadel vojaško obleko, so me napotili v kasarno Volče, kjer so ugotovili, da nisem na njihovem spisku. Usmerili so me v Bovec, v vojašnico Simona Gregorčiča, kjer je bil nameščen 4. planinski bataljon (ukinjen leta 1982, ko je bil premeščen na Kosovo, na moje nesojeno mesto služenja vojaščine).

Vse v skladu z rekom, ko ima »hudič mlade«, se težave z enega področja rade razširijo še drugam. Zaradi avtobusnih povezav sem tako nekaj poti prepešačil, nekaj prevozil na »štop« in na večer prispel v Bovec. Poiskal sem sošolca Marjana, s katerim sva šla na nekaj »bičerinov«. Ob klepetu naju je zmotil dežurni oficir, ki je od mene zahteval dovolilnico za izhod iz vojašnice. Sošolec, ki ga je poznal, mu je pojasnil mojo zgodbo. Po ogledu poziva je ugotovil, da na njem ni oznake za vojašnico v Bovcu, zato je predlagal, da se naj zjutraj javim v vojašnico, kjer bodo zadevo uredili. Mimogrede pa je omenil, da o tem nobene besede. Up, up, ta omemba lahko še prav pride!

Mladi vojak (gušter, fazan)

Drugi dan sem si najprej ogledal Bovec po dolgem in počez in se šele nato napotil v vojašnico, kjer so na osnovi seznama ugotovili, da sem vojaški obveznik njihovega bataljona. Bataljon je štel okoli 500 vojakov; tri strelske in eno spremljevalno (pratečo) četo z okoli 50 konji. Razporejen sem bil v 1. oddelek 1. voda 1. čete kot puškomitraljezec. To je pomenilo, da sem bil povsod in vedno prvi na očeh,  razen v jedilnici, kamor sem vstopil zadnji. Poleg puškomitraljeza (12,5 kg) sem prenašal še nahrbtnik, 40-metrsko laneno plezalno vrv in cepin. Na pasu pa sem imel pripeto zložljivo lopato, usnjeno nabojnico in kovinsko kaseto za verižno nabojnico. Počutil sem se kot božično drevo. Vse skupaj, oprema in orožje, je tehtalo okoli 30 kg. Najbolj  zabavno  je bilo pozimi ali ob dežju, ko sem si čez opremo nadel pelerino, ki se je napila vode, in bila dodatek k celotni teži.

Prvih šest mesecev je minilo v duhu usposabljanja na vseh nivojih. Sistem prihodov in odhodov novih vojakov je bil urejen rotirajoče. Jesenska generacija je odhajala domov spomladi, spomladanska generacija pa v jeseni.

Bolj kot to so me zanimali dogodki in predmeti iz Soške fronte, spodnja in zgornja trdnjava Kluže, Rombon (2208 m) in Čukla (1766 m), vse prepredeno s kavernami, mulatjerami in ostanki razcefranih granat po meliščih, ter mogočen Svinjak (1653 m), vojaško grobišče, a tudi Soča s pritoki.

Tako pa sem izgledal v zimski uniformi: »šild kapa« z zavihki za ušesa, pelerina, »pumparice«, dokolenke in gojzarce. Super. Sploh pozimi, ko sem lahko imel roke do komolcev v žepu.

Najzanimivejši dogodek bovškega letališča je vsekakor obisk sovjetskega kozmonavta Germana Titova na padalskem tekmovanju 16. septembra 1962. https://www.aeroklub-edvardrusjan.si/aeroklub/zgodovina/

Vojaško urjenje je potekalo na nekdanjem letališču; danes je ponovno športno letališče. Druge veščine, kot so kopanje jarkov, zaklonišč in podobnih »objektov«, pa smo izvajali na vznožju Kaninskega pogorja,  na Plužnem, ki je že bilo prekopano po dolgem in počez.

Zaradi obilice snega smo imeli 14-dnevni smučarski tečaj, namesto na Pokljuki kar v Bovcu. Našemu vodu je bilo dodeljeno vadbišče za smučanje v Čezsoči. Super, daleč od vojašnice v prijetni vasici ob Soči, kar je pa bilo najpomembnejše, s prijazno gostilno. Vodenje tečaja sem kot vaditelj smučanja prevzel predvsem zato, ker mi v tem času ni bilo  potrebno prenašati vojaške opreme in puškomitraljeza, ampak samo smuči. Kako naučiti več kot dvajset vojakov, da se postavijo na smuči, hodijo z njimi in se peljejo po blagi strmini, je posebno poglavje šole smučanja. Obvladovanje smučarskih veščin sem pogojeval z obiskom gostilne, kar so vsi sprejeli z velikim navdušenjem in so med seboj tekmovali, kdo bo največkrat v gostilni. Navdušenje nad gostilno jih je tako prevzelo, da so se na preverjanju smučarskih veščin uvrstili med najboljše.

Kot vojak sem se udeležil tradicionalne prvomajske tekme v veleslalomu na kaninskem smučišču. Prvi dan peš s smučmi na rami do planinske koče, ki je leta 1972 pogorela, poimenovana po Petru Skalarju (tigrovcu Ferdu Kravanji iz Čezsoče). Drugi dan pa tekma in nazaj v vojašnico. In zopet dva dneva izven vojašnice.

Po kasarni sem hodiv korajžen, vesev,

sem puško zagledav, sem jokat začev.

Oj, bratec ti moj, nikar ne žaluj,

saj prideš tudi ti za menoj.

               _{Ljudska ³}

Stari vojak (džomba, stara bajta)

Stare bajte smo postali ob prihodu »fazanov«, katerim smo poskušali »postriči« čim več »perja«, tako kot so nam predhodniki. Med njimi so bili takrat tudi znani smučarski skakalci Oto, Peter, Janez in še kdo. Dnevni ritem je potekal še naprej po ustaljenem vzorcu: vstajanje, telovadba, umivanje, zajtrk, odhod  iz vojašnice, kosilo, politično usposabljanje, dve uri prostega časa, večerja, obvezno gledanje TV dnevnika, spanje; dan za dnem. Polega dežurstva v boksih z orožjem in v konjušnici je bilo enotedensko stražarjenje na treh stražarskih mestih novost. Ta dolžnost me je doletela v času rojstnega dneva. Skušnjavi, da bi za svoj rojstni dan po balkanski šegi streljal, se ob ponujeni priliki nisem mogel odreči. Polnoč, popolna tišina, slišalo se je le padanje snežink in bitje srca, še dih mi je zastal, ko sem sprožil. Strel je zarezal spokojno tišino nad Bovcem vse do Čuklje in Svinjaka in se kot odmev vrnil in utihnil v valovih Soče. Ponovno popolna tišina.

Čez čas pa sem iz daljave zaslišal škripanje snega pod stopinjami prihajajočega dežurnega oficirja. Po izmenjavi gesel, pojasnilu o vzroku za streljanje je oficir, sicer znanec z najinega prvega srečanja, sestavil zapisnik, v katerem je strel opredelil kot posledico budnosti in pripravljenosti vojaka na straži ob neznani motnji. Meni pa je dejal samo, da moja neumnost naj ostane med nama. Je že vedel, zakaj. »Pamet je boljša kot žamet.«

Najbolj pa sem užival ob nedeljskem pohajkovanju po bližnji in daljni okolici, predvsem po kavernah in rovih na Rombonu in Čukli (tam sem nabiral šrapnele granat) in po lepotah narave ob Soči, Koritnici in slapu Boka. Večkrat sem obiskal tudi spodnjo in zgornjo trdnjavo Kluže.

Iz nabranih ostankov razcefranih granat sem v prostem času in v okviru danosti ustvarjal in varil razne skulpture in obeske, ki so mi jih oficirji pridno odnašali. Največjo, meni najljubšo skulpturo, mi je uspelo odnesti iz vojašnice k sošolcu, ki mi jo je pozneje dostavil. Skulptura iz razcefranih granat me še danes spominja in opominja na nesmisel vseh vojn.

V vojski sem meril čas v dnevih, prebitih v vojašnici in izven nje. Zaradi prestopnega leta sem imel en dan pribitka – 366 dni. Vsak preživeli dan sem na koledarju prečrtal. Dnevi izven vojašnice, rekli smo jim »krivine«, sem preživel po svoje. Izven vojašnice mi je uspelo preživeti kar 35 nedelj od 52. K temu je prispeval tudi 3-dnevni obisk. K temu lahko prištejem še 22 dni »službene odsotnosti« v Mariboru, kjer smo v delavnici »sotrpinovega« očeta izdelali sestavne dele za avtomatsko strelišče za zračno puško, bivali pa smo vsak na svojem domu.

Preskusil sem tudi vojaško zdravstvo. Zdravnik me je napotil na dvodnevni pregled v tedanjo vojaško bolnišnico Mladika v Ljubljani. Po ceremonialu sem se z avtobusom odpeljal v Gornjo Radgono, namesto da bi se namestil v bolniški sobi. Zjutraj sem se iz radgonskega gradu, kjer sem bil na obisku, po najkrajši poti po strmini spustil do Mure in nadaljeval do mejnega prehoda. Nasproti sta mi prišla dva miličnika, ki sta vpila »Halt! Halt!« (Stoj! Stoj!). Glede na vojaško obleko sta verjetno mislila, da sem avstrijski vojak« ali statist iz filma. Da sem vojak JLA, ju je prepričala šele zvezda na kapi. Odpeljala sta me na mejni prehod, kjer so me z začudenjem ogledovali miličniki, cariniki in mimoidoči  potniki. Drugi dan po pregledu v Ljubljani je bilo ugotovljeno, da bo dvomesečno jemanje tablet dve uri pred kosilom odpravilo vse zdravstvene težave. Cilj dosežen. Od takrat dalje sem vsaki dan predčasno zapustil urjenje.

Že kot mladi vojak sem bil nagrajen z desetimi dnevi izrednega dopusta, zakaj, še sam ne vem. Še deset dni izrednega nagradnega dopusta pa sem dobil za skupinsko projektiranje in izdelavo že omenjenega avtomatskega strelišča za zračno puško. Tako sem imel, vključno z rednim dopustom, že trideset dni »pridelanih« za predčasni odhod od vojakov. Če vse skupaj potegnem pod črto, sem čas v vojašnici kar precej zmanjšal.

Uradno naj bi bil odpuščen iz vojske 9. septembra 1968, dan predčasnega odhoda pa je bil zakoličen za 23. avgust 1968. Tudi civilna obleka me je že čakala v skladišču.

Tretji zaplet

Da gre v tretje rado in da ima »hudič mlade«, se je izkazalo tik pred mojim odpustom iz vojske. 21. avgusta 1968 so namreč v tedanjo Češkoslovaško vdrle vojaške enote Varšavskega pakta pod vodstvom takratne Sovjetske zveze. Nasilno so zatrli t. i. praško pomlad oziroma poskus politične liberalizacije. Na osnovi takratnega stanja so bili v JLA sprejeti ukrepi o pripravljenosti za obrambo države in organiziran prehod v vojno stanje, kar je pomenilo, da nihče ne more zapustiti vojašnice do preklica. Tako je moj odhod iz vojske, 23. avgust 1968, »splaval po valovih lepe bistre Soče«, ki je že doživela marsikatero grozoto vojnega časa.

Po desetih dneh napetosti sva se morala z Ivom, pomočnikom na puškomitraljezu, javiti na »raport« pri majorju – komandantu bataljona. Pri njem so že čakali Jošt, Janez, Peter in Lilo. Zadnji je vstopil še vojak – »oficirski zaupnik« – poimenovan »njuškalo«, kot nekakšen vodja skupine. Razlog? Izbrani smo bili za »misijo opazovalcev« na Vršiču, vključno z Rusko kapelico, zaradi zaščite pred morebitno skrunitvijo tega spominskega objekta. Z Vršiča smo se vsak dan vzpenjali na Prisojnik s ciljem iskanja ustreznih plezalnih smeri. V stenah Prisojnika je bila dnevno vidna skupina vojakov z bojno opremo. Ob vrnitvi v kočo so nas mimoidoči trepljali po ramenih in nas vabili na pijačo; tujci, ki jih ni bilo malo, pa z odobravanjem v očeh pozdravljali našo prisotnost, verjetno misleč, da branimo … To je bila res dobro zamišljena vojaška taktika in inteligentna psihološka poteza komandanta bataljona. Kapo dol.

Komandant bataljona, pozneje generalpolkovnik JNA, je bil na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu leta 2005 obsojen na 7,5 let zaporne kazni zaradi kaznivih dejanj, storjenih v Dubrovniku leta 1991 (Vir: https://sh.wikipedia.org/wiki/Pavle_Strugar).

Nekoliko drugače pa je bilo na sedemdnevni »opazovalni misiji« med Rombonom in Kaninom. Opazovanje je bilo usmerjeno predvsem na mejo in sedlo Prevala (Sella Prevala 2067 metrov – danes poznano slovensko-italijansko smučišče; takrat je bilo gibanje v tem obmejnem pasu dovoljeno le s posebno dovolilnico), kjer je bil dostop do ledenika na italijanski strani. Našo prisotnost na sedlu so opazili tudi italijanski »alpinci«, major bi rekel »pripadniki NATO pakta«. S skupino, ki se nam je približala po plazu,  smo se nekaj časa le opazovali z varne razdalje, vsak na svoji strani meje. Nas je bilo osem, prihajalo jih je ravno tako osem. Za trenutek je postalo vse tiho, tudi gorski veter se je umiril, nastala je mučna tišina. Kaj zdaj? Zbral sem vso znanje italijanščine iz časa šolanja v Kopru in jih »povabil« na cigareto. Kot strel iz topa smo si pričeli prižigati cigarete. Počasi in še vedno oprezno smo se približevali drug drugemu. In ko je prvi alpinec sprejel ponujeno cigareto, je tišino prekinila »latovščina« slovenskih, italijanskih in angleških besed, predvsem pa govorica rok. Vsi smo v tistem trenutku pozabili na mejo, ki je med druženjem postala brezmejna, kot danes. Iz pogovora sem razbral, da je tudi njih doletela enaka usoda. Strah pred Sovjeti. Massimo mi je povedal, da bi se moral vrniti domov v Kalabrijo že 25., jaz pa 23. avgusta, zato sva si oba dala duška v en glas z »dio porco …«

Brez razmisleka smo naredili nekaj posnetkov pri mejnem kamnu 13/6 na Prevali (ki še danes stoji, kar sem si ogledal pozneje, po osamosvojitvi). Pred odhodom smo se pozdravili tako, kot so se med začasnim premirjem pozdravili italijanski vojaki iz Čukle in avstrijski vojaki iz Rombona (med njimi tudi slovenski vojaki). O tem dogodku smo se zavezali za popoln molk, tudi šnofla, ki nas je fotografiral. Pozneje, ko sem mu želel vročiti fotografije, sem spoznal, da je bil in ostal sodelavec takratne državne varnosti. Vse mi je postalo in ostalo razumljivo.  

Ob povratku v vojašnico nam je z vsakim korakom postajalo jasno, da je bilo srečanje in fotografiranje hazard, ki nam je vlival strah v kosti. Šnofli pa sem mimogrede namignil, da je tudi tisti, »ki vrečo drži«, soudeleženec dejanja. Ker je bil major preveč »nastrojen« proti NATU, bi se lahko »scimila« kakšna vojaška kršitev, ki bi ji sledilo … Zaradi tega sem film s posnetki odnesel naravnost k sošolcu.

Na jutranjem zboru bataljona, 19. septembra 1968, je kot strela z jasnega sledilo obvestilo. Vsem, ki bi že morali uživati svobodo, je bilo sporočeno, da se morajo takoj po zajtrku preobleči v civilne obleke, predati vso vojaško opremo in se ob desetih pred kasarno vkrcati v avtobuse. Ob spremstvu vojaške policije smo se odpeljali na železniško postajo Most na Soči z opozorilom, da smo vojaški obvezniki še 48 ur. Zaradi tega je moje potovanje na svobodo trajalo še dva dni skupaj, pa ne zaradi veselja, ampak zaradi strahu pred morebitnim vpoklicem. Adijo, Bovec, adijo, Svinjak, ki si me namučil v vsej svoji pokončnosti, adijo.

Ne morem mimo tega, da ne bi omenil predora med  Logom pod Mangartom in Cave del Predil (Rabelj), imenovanega »Štoln«, dolgega več kot 4800 metrov, širokega 2,5 metra  in visokega 2 metra. Zgrajen je bil leta 1905 za potrebe odvajanja vode iz rudnika svinca in cinka (potok Roja – pritok Koritnice). Leta 1915 je bila skozi predor speljana ozkotirna električna železnica, po kateri so prepeljali na tone vojaškega materiala. Od leta 1945 do 1974 pa so se po njem dnevno vozili na delo v Italijo okoličani Loga in Bovca. Meja med državama je na dolžini 2700 metra. Takratna maloobmejna kontrola je bila pred vstopom v predor.

Po zaslugi sošolca, ki se je skozi predor vozil na delo v Italijo, sem si ga lahko ogledal z dovoljenjem majorja in ob prisotnosti maloobmejnega miličnika.

Kjer je meja ali je bila, je tudi »šverc« doma; tu je potekal zelo izvirno. Iznajdljivi rudarji so v Italiji kupljeno »robo« zavili v plastično vrečko in jo pred kontrolo vrgli v potok, ki jo je nekoliko nižje, izven vidnega polja miličnika, neopazno pobral rudarjev znanec ali sorodnik.

Vojaščino sem izkoristil tudi za ogled spominske cerkve Sv. duha v Javorci nad Tolminom. Zgrajene med vojno in posvečene padlim avstro-ogrskim branilcem bojišča soške fronte (1915–17), med katerimi je bil tudi brat mojega dedka Anton MARKO, pokopanem nekje na Mrzlem vrhu.

Obnovljena cerkev je najlepši spomenik iz prve svetovne vojne na ozemlju Republike Slovenije. Leta 1999 je bila razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, leta 2007 pa uvrščen na seznam posebno pomembne zgodovinske in kulturne dediščine Evrope, za kar je prejela znak evropske dediščine (leta 2018).

REZERVNA OBVEZNOST

Tretje poglavje pa so bile orožne vaje, na katerih sem preživel kar nekaj deset dni. Deležen sem jih bil trikrat  na mariborskem koncu, od tega enkrat na enotedenskem vseslovenskem »vojskovanju«. Takrat so nas iz Maribora odpeljali do Prekope, od koder smo tri dni pešačili in se »borili« v bližini Vranskega, Motnika in Špitaliča. Tu smo se »direktno spopadli z rdečimi«. Pozneje sem bil premeščen iz vojaške v teritorialno obrambo (ustanovljena 20. novembra 1968). Tudi ob preselitvi v Koper me je čast rezervista spremljala na 5-dnevno vajo na vadbišču Bač pri Knežaku in 2-dnevno  usposabljanje na strelišču nad Rižano.

Status rezervista pa sem zares občutil ob prejemu obvestila za vojaško pripravljenost, ko so oklepne in druge enote JLA začele dan po razglasitvi samostojnosti, 25. junija 1991, z oboroženo agresijo na Slovenijo. Bilo je mnogo bolj stresno kot pa ob agresiji takratnih sovjetskih enot na Češko. Takrat sem bil pač v »sistemu« obveznega služenja vojaškega roka. Čeprav je vojna za Slovenijo trajala od 26. junija do 7. julija, je Jugoslovanska vojska pobila 12 slovenskih vojakov, 6 policistov, 183 jih je ranila, ubitih pa je bilo tudi 22 civilistov, med katerimi sta bila dva avstrijska novinarja; ogromno žrtev za samo v desetih dneh. Da sploh ne omenim še materialne škode.

(Vir: https://www.ostro.si/si/razkrinkavanje/objave/koncnih-uradnih-podatkov-o-stevilu-vseh-zrtev-v-vojni-za-slovenijo-ni )

Zadnji okupatorski vojak JLA je zapustil Slovenijo v pristanišču Koper 26. oktobra 1991. 

(Vir: https://www.slovenskavojska.si/o-vojski/zgodovina/osamosvojitvena-vojna/

Zanimiv splet okoliščin. S prvim usposabljanjem, predvojaško vzgojo, sem pričel leta 1963 (v Kopru) in se po dvajsetih letih kot rezervist ponovno usposabljal v Kopru. Če k temu dodam še sovjetsko agresijo na Češko leta 1968 in današnjo rusko agresijo na Ukrajino, lahko z gotovostjo trdim, »da se zgodovina ponavlja«, in se bo verjetno še ponavljala.

V vojni za Slovenijo in ob vsaki vojaški agresiji dojemam pomen vojaške moči in očetovo izgubo življenja v drugi svetovni vojni. Še posebno danes, ko sem avgusta letos stopil na kos zemljišča v Bočkih grabnih pod Menino planino, kjer so 15. marca 1945 okupatorski pripadniki »14. SS divizije Galicija« odkrili partizansko bolnišnico, jo požgali in pobili pet nebogljenih ranjencev. Na osnovi arhivskih zapisov, navedb v raznih člankih, pričevanja očetovega soborca in zapisa iz dnevnika očetovega brata lahko po 60 letih iskanja in obiskovanja različnih lokacij zagotovo menim, da je bil med pobito peterico ranjencev tudi moj oče.

Slovo vojaštvu

Leta 1995 sem od Slovenske vojske, ki je nastala  leta 1994 iz takratne Teritorialne obrambe Republike Slovenije (TO), še temelječe na naborniškem sistemu, prejel obvestilo, da sem razrešen vseh vojaških in rezervnih obveznosti.

Razveljavljen, to je bil najlepši žig, ki sem ga kadar koli prejel, razen žigov planinskih vrhov in alpskih očakov.

Z ustanovitvijo profesionalne vojske leta 2003 pa so se vsi mladci Slovenije poslovili od »štelung«, »ajnrikanja« in orožnih vaj. Do kdaj? 

Ob vse glasnejšem »bobnanju vojaških bobnov« je že na političnem parketu zazvonil alarm za ponovno uvedbo vojaškega naborništva, tako doma kot v tujini. V medijih se vse pogosteje pojavljajo naslovi:

Evropa vrača naborništvo. "Če bodo mladi prisiljeni služiti, bodo v vojni samo umrli" https://svet24.si/clanek/novice/svet/66962703942c1/evropa-vraca-nabornistvo-ce-bodo-mladi-prisiljeni-sluziti-bodo-v-vojni-samo-umrli

Ali to pomeni, da se juha, ki so jo zakuhali svetovni kuharji, že kuha? Ali lahko upamo, da kuhanje ne bo postalo vrenje, kot ga že imamo v Evropi in na  Bližnjem Vzhodu? Ali bodo res ponovno oživele in zaživele »štelunge« in »ajnrikanje«, namesto orožnih vaj pa vojskovanje? Ali lahko verjamemo, da bo le obveljal stari rek, ki pravi, da se »juha nikoli ne poje tako vroča, kot se skuha«? Upajmo!

Kaj lahko pričakujemo?  Podobne identifikacijske obeske? Kakšna bo bodočnost mladih?

^Razlage:

• ^{vestirnga, vizita ali štelunga (nabor) – način za ugotovitev sposobnosti za vojaško službo}
• ^{rekrut (nabornik) –  vojaški obveznik pred služenjem vojaškega roka}

• ^{ajnrikanje –  odhod k vojakom}
• ^{alpini ali alpinci – gorske enote Italijanske kopenske vojske (izvirno Corpo degli Alpini)}
• ^{dio porco –  primorska kletvica}
• ^{latovščina – mešanica jezikov}
• ^{šilt kapa – kapa s ščitnikom}
• ^{pumparice – hlače, ki segajo pod kolena in imajo spodaj stisnjene hlačnice}
• ^{šverc – tihotapstvo}
• ^{bičerin – mali kozarček}

_Viri:

_{¹ (1. kitica Ljudske pesmi Preden odideš, pridi mi povedat, Območje prvega zapisa: Večna vas, Podjun­; Kumer, Zmaga. 1992)}

_{² (1.kitica Regiment po cesti gre, Spremno besedilo. Ljubljana: Znanstveno raziskovalni center pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti: Klobčar, Marija, 2007)}

_{³ (3. kitica vojaška ljudske pesmi: Fantič sem star komaj osemnajst let, Kraj prvega zapisa Radeče pri Zidanem Mostu; Klobčar, Marija, 2007)}

_{Fotografije vojašnice, Svinjaka in predora Štolna, iz Wikipedije Fotografije: avtor članka Vojaške knjižice, kovček, obesek: arhiv avtorja Skulptura stotnika: last avtorja}