Dvoživke zgodaj spomladi zapuščajo svoja prezimovališča in se podajo na pot proti stoječim vodam,
kjer odložijo nov zarod, nato pa se vračajo nazaj v letne habitate. Največkrat med izpolnjevanjem
paritvene naloge prečkajo cestišča. Najraje se selijo, ko pade mrak in se temperatura giblje med 8 in
10°C.

V Sloveniji živi 13 vrst dvoživk, vse so ogrožene in zaščitene z zakonom. Na območju Vranskega je v
zadnjih letih opaziti največ sekulj, rosnic in navadnih krastač. Čeprav je rodnost posamezne samice
visoka, so vse vrste dvoživk v Sloveniji ogrožene zaradi izgube habitatov in uničevanja ter
izsušitve mrestišč.

Kot že nekaj let doslej, smo tudi letos prostovoljci na Vranskem organizirali akcijo prenašanja dvoživk čez cesto, kjer smo na odseku Vransko-Prapreče (Y križišče) postavili mreže kot začasno zaščito, s katerimi smo
dvoživkam preprečili dostop na cestišče. Z rokami smo jih nato pobirali v vedra in jih kontrolirano
prenašali na drugo stran ceste. To je najlažji način zmanjševanja njihove smrtnosti na prometnih
cestah, kjer ni izvedenih trajnejših ukrepov, kot so podhodi za živali ali varovalne ograje. Občina nam
je priskočila na pomoč s postavitvijo svetlobne signalizacije, s katero je poskrbela za dodatno varnost
prostovoljcev.

Prve selitve so se pričele že v večeru 13. 2., ko so se žabe podale na pot iz gozda na Gorici proti
mrestiču, ki ga predstavlja povezovalni kanal potokov Merinščice in Podgrajščice, v katerem je kljub
izsuševanju še vedno dovolj stoječe vode. To mrestišče so največkrat obiskale sekulje in rosnice,
navadne krastače pa so izbrale raje ribnik v Kampu Podgrad. Na kakšen deževen, topel večer smo jih
prenesli tudi čez 60 v uri ali dveh. Množična selitev je trajala do 17. 3., kar pomeni približno 4 tedne
in pol. Največ žab je bilo prenesenih dan prej, 16. 3., ko smo jih prenesli kar 165 v dveh urah.
Letos je na cesti bilo skupno 854 žab, od tega jih je v smer mrestišča bilo prenešenih 289, v smer
letnih bivališč pa 454. Navkljub našemu trudu je bilo 111 žab povoženih.

V akciji smo sodelovale tri prostovoljke, ki smo si večerna »dežurstva« razdelile tako, da je vsak večer bil pokrit. Ob napovedanem deževju sta na lokaciji bili vsaj dve prostovoljki. Akcijo smo zaključile z ugotovitvami, da moramo naslednje leto kupiti novo mrežo, saj je zdajšnja uničena od vetra, razširiti moramo domet prenašanja čez most pri kampu ter pridobiti še kakšnega prostovoljca, da bo pokritost lokacije boljša.

Lara Čede