Na pobudo Janko Rovšnika, ki je že nekaj mesecev nazaj praznoval abrahama, smo se dogovorili, da se dobimo na prigrizku in kozarčku. Vabilu se je odzvalo kakšnih dvajset sodelavcev. V prijetnem vzdušju in ob zvoku Dobrovnikove harmonike so tudi zapeli. Minil je en lep večer.
Spomnimo se, da je bil KIV eno od vodilnih podjetij na biomaso, ne le na Slovenskem, ampak po vsej Evropi (Angliji, Rusiji ...). Ampak tega vodilni in lastniki niso znali izkoristiti. A ali pa so?
Tu pa je največja krivda države, ki je v času debelih krav radodarno delila kredite. Vsak se je lahko zadolžil, kolikor je želel, kako se bo to vračalo, ni pa nihče pomislil. Ko je bilo potrebno dolg vrniti, je udarila kriza, denar pa je že prej izpuhtel. KIV je imel tudi hčerinsko podjetje KIV Inženiring, ki je v celoti vodil celjski projekt Toplarne Celje za sežig odpadkov. Krasen projekt, ki dobro obratuje, vendar se je tu ustvarila največja finančna luknja. Leto pred stečajem KIV-a so Inženiring pripojili matičnemu podjetju, češ naj bo to eno podjetje. Nihče od vodilnih pa ni povedal, da je KIV podedoval tam preko tri milijone dolga. To so bili žeblji v krsto KIV-a. V najtežjih časih pa si je še eden od lastnikov izplačal ogromno vsoto za odpravnino in s tem pokazal, kakšen odnos ima do podjetja in ostalih.
To je botrovalo propadu šestdesetletne tradicije kovinarstva na Vranskem.
Skoraj tri leta mineva od stečaja. Prodalo se je že skoraj vse: preko sto ton kvalitetnega kotlovskega materiala, stroji, orodje, nekaj stavb ... A delavci, ki jim dolgujejo od 10 do 20 tisočakov, ostajajo brez centa izplačila. Vse gre za stroške stečaja. Za nameček stečajni upravitelj ni pokril niti stroškov za pokojninsko zavarovanje, tako da vsem delavcem manjka 6 mesecev delovne dobe, kaj šele plače.
Da ni stečajne mase, je kristalno jasno, zakaj.
Ko je KIV šel v stečaj, se je takoj izključila elektrika. Objekti, ki so bili nedokončani, so se takoj prekinili. Niti v sanjah ni stečajni poskusil zaključiti teh projektov. Tako je v tujini ostalo ogromno denarja. Napol ali skoraj izdelani kotli in kurišča v proizvodnji so se razrezali za odpad. Bil sem priča, kako dvanajstmetrske profile režejo na konce, pobira pa jih DINOS. Po pogovoru z določenimi ljudmi, ki so videli, kaj se dogaja, se je z ostalim materialom dogajalo enako, stečajni pa govori, da se je vse prodajalo najboljšemu ponudniku.
Stečajne mase za delavce ne bo, čeprav se je ustanovil upniški odbor, ki bi moral bdeti nad tem, vendar ni napravil nič. Morda je celo pripomogel k uničenju. Obstajajo namreč dokazi, da bi neko podjetje le nekaj mesecev po stečaju prevzelo ali najelo prostore in zaposlilo nazaj vsaj 50 delavcev, se je pa ponudba izgubila ali založila. Zakaj tu ni upniški odbor ukrepal? Verjetno zaradi svojih interesov.
Še en velik kamen spotike glede stečaja. Sindikat je moral ob stečaju plačati 800 evrov, da so lahko izračunali terjatve delavcev, drugače niti z jamstvenega sklada ne bi dobili nič.
Ne nazadnje se pa hale, ki imajo štiridesettonska dvigala, oddajo v najem za avtoodpad. To pa dokazuje, da gre samo za interes nekaterih.
Res se človek vpraša, v kakšni državi živimo, koliko je vreden nekdo, ki desetletja gara za preživetje, in nekdo, ki z lahkoto pride do premoženje, pa mu naše sodstvo nič ne more.
Le nekaj nas veseli. Prijateljstva, dobre volje nam nihče ne more vzeti. Z veseljem lahko greš med ljudi in ne kažejo s prstom nate, tudi če imaš samo za svoje preživetje. Vsakemu privoščim, kar ima. Kako si je pridobil, me ne zanima. Jaz bi želel imeti samo tisto, kar mi pripada: čisto vest in prijatelje.
Hvala, Janko R. in sodelavci, še se bomo srečali.
TONE U.
