Po prebiranju našega spletnega bloga »Štajerski jamarji« nas je našel Ferdo Hrovat, predsednik Kinološkega društva Zgornje Savinjske doline. Zanimalo ga je, ali imamo kakšno primerno jamo, v katero bi lahko prišli potrenirat vonj njihovi kužki. Predlagali smo Škadavnico, ki je zadosti velika, lahko dostopna in tudi netopirji so v spomladanskem času že zapustili jamo, tako da jih ne bo prebudil pasji lajež. Za spremstvo smo jim bili jamarji, saj podzemlje poznamo bolje od pasjega smrčka in njegovega lastnika.

V soboto, 14. 2. 2018, se je tako pasja karavana vila proti znani jami Škadavnici. Psi so lajali in se na pasji način veselili nove dogodivščine, ki jih je čakala ta dan. Najprej sem jim – vodnikom psov, seveda, pa tudi psi so prisluhnili – povedal legendo o vklenjenem človeku v jami, saj so postavili vprašanje, če v jami straši. Če bo pes tulil, potem bodo tako vedeli, da je videl duha, ne pa markerja (marker je skrita oz. iskana oseba, ki jo mora pes najti in tako izpolni svojo nalogo). Skupaj smo se nato najprej brez psov sprehodili po jami, da vodniki spoznajo okolje, ki je drugačno od zunanjega sveta. Skale so spolzke, vmes se pokaže kakšna luknja, pa še tema, kar pomeni, da moramo biti med hojo zelo pazljivi.

Med ogledom jame smo pobrali tudi nekaj smeti, ki so jih pustili nemarni obiskovalci. Zatem so lastniki vsak svojega ljubljenčka peljali na ogled jame. Seveda ne vsi naenkrat, ker bi nastal pasji kraval. Tisti z dolgoletno kariero so pridno sledili lastnikom, čeprav so se jim vse štiri tačke malo zatresle v podzemnem svetu. Mladi psi pa so se uporniško zoperstavili in lastnikom dali vedeti, da imajo radi sonce. Nikakor niso želeli iti v jamsko okolje. Počasi, meter za metrom so jih prepričevali, da so delali svoje prve jamarsko pasje korake v kraljestvo teme. Ko pa niti priboljšek ni več deloval, so jim dovolili, da se uležejo na sonce in razmislijo o novem okolju, ki ga spoznavajo. Pod mlado bukvijo je ves čas lajal ovčar in moledoval svojega lastnika, da pokaže, kaj zmore trma. Ta ni šel z drugimi na ogledno akcijo, ampak je lastnik želel, da se kar takoj znajde na novem področju.

Po ogledu pa se je začelo zares. Marker se je skril za skalo, ovčarju se je snelo ovratnico in akcija je bila tu. Ovčar je pogumno zakorakal  po skalah in ovohaval sled. Nič se ni spraševal, pomembno mu je bilo, da reši nalogo. Pogumen reševalni pes. Nato je začel lajati v znak lastniku, da je našel markerja, vendar se je jamski prostor le poigral s svojim prepihom. Vonj je neslo na drugo stran skale mimo ozke špranje, oddaljene tri metre od markerja. Tako je pes lajal, nakazoval na najdbo, ampak je bil še daleč stran. Z malo trme in s pomočjo markerja je le zavil okoli skale in ga našel. Kasneje se je še veliko psov znašlo v podobnih težavah.

Tako se je pokazalo jamsko okolje za najtežji poligon, kar so ga psi kdaj vohali. Nakazovali so v smeri na drugi strani skale ali pa so markerja zaznali šele, ko je smrček že butnil v del telesa. Na koncu so še tisti »zeleni« uspeli iti v jamo. Tako so zaključili pomemben trening, ki jim bo služil, da bodo njihovi kužki maksimalno natrenirani, ko vam bodo reševali življenje v takšni ali drugačni nesreči, ki se lahko pripeti. Hvala tudi lastniku zemljišča, ki je dovolil parkirati avtomobile na izhodiščni točki. Jamarji smo bili veseli nove dogodivščine in res posebno prijaznih kosmatih štirinožcev, ki so spoznali nam domači svet.

Maks Petrič