To je glavna tema in trenutno ni slišati drugega v domu. Eni smo bolj pozabljivi, eni manj, eni pa zanalašč. Strah pred koronavirusom je velik. Če ga ta trenutek še ni, pa še bo. Vsi se ga moramo bati, ker je tako zahrbten, zlasti za nas starejše. Nas bolj pobira kot mlajše. Zato imajo mlajši čisto drugačen odnos do te kritične situacije. Je doba mladih, ko je treba življenje uživati. Tako je tudi prav, do neke mere. Mi starejši pa moramo gledati stvari čisto drugače, veliko bolj resno, sicer si bomo to ubogo življenje le še skrajšali. 

Je težko! Če ni težko po naravni poti, si ga pa ali pa nam ga otežijo. Vsi varnostni ukrepi so pravilni in jih odobravamo in podpiramo. Nosimo maske, merimo temperaturo, držimo varnostno razdaljo, kolikor se le da. Vendar mislim, da kljub vsemu delamo zavestno ali nezavestno veliko neumnosti, za katere smo pa prizadeti le mi. Ukrepi niso enotni. Za nekatere veljajo, za nekatere pa ne. Zaklenili so dom, vrgli ključe proč in zadovoljili karanteni. Ja, taka so bila navodila domovom. 

Kaj pa mi? Nobenih obiskov med seboj, kljub temu da nismo okuženi, saj nikamor nismo mogli. Je samo okužba mogoča? V dom prihajajo vsak dan zaposleni. Delati morajo svoje delo, po navodilih. So pa lahko okuženi. Mi med seboj, ki smo neokuženi, pa smo nevarni drug drugim, okolju. Halo, halo! Ta dejstva so boleča. Vse to bi bilo še kar sprejemljivo, če bi ti ukrepi veljali za vse. Ni enega ključa. So posamezniki, ki se teh predpisov ne držijo, eni se jih nočejo, drugi se jih zaradi bolezni ne morejo. Ni v redu, ker ne poznamo besede individualizacija. Nekateri se ne držijo reda, s kršitelji je včasih lažje se ne ukvarjati, tiste, ki pa se tega držimo, je potrebno še bolj stisniti. 

Dom je bil v času epidemije zaprt, medsebojni stiki so bili omejeni. Morebiti zato nismo oziroma nimamo niti enega samega primera bolezni, tudi v kraju ne. In zato smo hvaležni. Živimo v zdravem okolju. Torej ni problemov. So! Pozabljeni smo stanovalci domov. In to dobesedno. Ni individualizacije, smo samo številke, zaenkrat zdrave številke, ki nastanitev v domu plačujemo. Nihče se ne more ukvarjati s posamezniki, če česa ni sposoben narediti sam. Ni časa, premalo ljudi, pa če se še tako trudijo. V državnih standardih in normativih ni upoštevano temeljno, to je človeški faktor, tako za zaposlene, kot za stanovalca – bolnika. Nemalokrat smo prepuščeni sami sebi. Smo pa zdravi. Težko je, misliti moramo sami nase, tako kot na nas misli korona. Žal to čutimo samo mi, stanovalci domov. Vsi smo zbegani, saj do danes podobnega primera še ni bilo. Upamo lahko le, da nas ta bolezen obide. Ni prav, da se kopja lomijo na nas, starejših. Mi čutimo na svoji koži in v svoji duši, kaj pomeni koronavirus. 

Stanovalec doma starejših